Jerebikovec

    Jerebikovec iz Mojstrane - 1593 metrov visok vrh...

 

   Ni tako lepo vreme, kakor je napovedano. Pa saj me to ne moti. Na tem vrhu sem bila že večkrat in, če danes ne bo razgledov, bo pa kondicijska pot. Višinske je kar dosti, samo, da ne bo preveč snega.

Začetek je kar dober, do sedla ni nič posebnega.

 

 

 

Potem pa se  pričnejo bolj globoke luknje. Posebno čez  plazišča snega.  Nismo prvi, so že stopinje pred nami. Malo me skrbi kako bo zmogla Ira.  Delam ji s koraki pot, pa se ne da čisto zravnati. Za nami se vzpenjata dva mladca. Hitro ju spustimo naprej, bo pot bolj uhojena.  Napredujemo bolj počasi. Sestra pred mano, Ira za menoj, čisto zadaj pa vzdihuje nad strmino še hčer.  Dobro ji gre, čeprav ne hodi pogosto v take strmine. Snega je vedno več, ovinkov tudi ne zmanjka.  Ko misliš, da si že pri spomeniku , pa se pokaže še malo stezice.

Spomenik padlim borcem. Snega je več kakor pol metra.  Smreke so vse odete s snegom.  Ozka stezica, sneg, ki se otreša z vej in dela rahle tančice. Kar stala bi in opazovala. Všeč so mi smreke in ostalo drevje v  snegu.

 

Nadaljujemo pot do Tilčevega  rovta. Belina, neokrnjena narava.  Čaka  nas še zadnji, strmi del poti. Pred nami je vsak obiral svojo smer in iskal najlažje prehode. Tudi jaz jih iščem, zaradi Ire. Vsa je sneženih bunkicah, kakor novoletni okraski visijo z nje. Večkrat jih zdrobim, da se lažje premika.

 

 

  Megla se noče umakniti. Namesto sonca so na drevesih ledeni okraski. Veje izgledajo umetelno okrašene.

 

  Če bi padale še snežinke, si nebi želela ničesar več.  Pohodnika se že vračata. Malo poklepetamo, potem pa nadaljujemo vsak v svojo smer.

 

 

 Sestra je že na vrhu, jaz pa fotografiram z snegom okrašene smrečice, tam kjer bi se moralo videti v dolino Kot. Sivina, povsod kamor pogledaš. Bivak še stoji, pa se je streha pod težo snega ugreznila in sneg je napolnil notranjost bivaka.

  Palica se mi večkrat pogrezne do ročaja. Veliko snega je na vrhu.

Namesto Triglava se vidijo samo vrhovi smrek.

 Malo se okrepčamo,  potem pa sestop v dolino. Navzdol gre lažje.

  Včasih  za menoj zaslišim  smeh, ko pogledam nazaj, se hčer že pobira s tal. 

 

 

 Na Tilčevem rovtu se svetlika. Nad Kotom se je pokazalo sonce. Koprenasti oblaki  se trgajo in kaže se modrina neba. 

 

 Vedno lepše postaja.  Sončna svetloba   riše sence na beli podlagi.

Še Karavanke se vidijo. 

 Vreme je pač muhasto.  Smo že na sedlu.

" Kakšen lep rjav odtenek, končno" slišim za menoj. Ko hčer začne hoditi po listju in ni več dosti snega.
 "Še sanjalo se mi bo o tem snegu", poslušam komentarje zadaj. 

Pa je vseeno lep dan, čeprav smo hodili malo dalj časa kakor običajno.

Vse se da, če se le storiti hoče!