Grad na skali - II.del

Bivak na Stebrasti skali -  (Pekovi skali)

   

Počasi se prebuja pomlad na drugi strani Save.

 

 Drobni cvetovi lapuha še zaspano kukajo iz pomrzle zemlje. Osamljene trobentice s svojimi srčastimi listki kličejo po soncu. Hladno je, še v rokavicah me zebe v prste. Le teloh že dobiva  tisto rdečo barvo slovesa. Pot je pomrznjena.

 

 Le Karavanke se bahavo poigravajo s sončnimi žarki, ki jih nežno božajo. Lepo je pogledati na praznične Jesenice. Le malo  ljudi je zunaj, še avtomobilov ni videti. Vse še spokojno spi ali uživa v velikonočnih praznikih. Vedno znova me presenetijo debla ob poti.

 

 Skoraj vsa je že ograjena. Še tisti zadnji del pred skalo dobiva ograjo. Ko od spodaj opazujem skalo hitro opazim, da je polička zopet drugačna.

 

 Povzpnem se malo višje, kjer je lepši razgled. Ja seveda, Lojz je zopet obdeloval skalo.

 

 

Spustim se do steze in nadaljujem do pečine. Privežem Iro in se povzpnem po skali. Ne morem verjeti. 

 

 

Z nahrbtnikom na rami  se lahko po kolenih pomikam  po polički. Neverjetno, koliko truda, da je tako obdelal skalo. Vse samo zaradi večjega obiska. Škoda. Meni je bila prvotna najbolj všeč. Sveže rane na skali so dobro vidne.  Kmalu bo sprehajalna steza, če bo še nadaljeval. Tudi nov prag je naredil pred vrati, da se lažje vstopi.

 

 

 



 Le odpira in zapira se še vedno slabo.  Nikogar ni. Le veter zavija okoli  bivaka. Vse je pospravljeno, kakor vedno. Napišem v vpisno knjigo, da mu želim lepe praznike. Tudi na pirhe in potico nisem pozabila. Spodaj pod skalo se sliši Ira, ki z glasnim laježem opozarja naj hitro pridem.  Pogledam po bivaku, nove slike na steni. Težko najdeš še prazen prostor. Zapiram vrata. Tisto zapiralo mi vedno dela težave.

 

 

 Še proti uri pogledam. Stolp je že pobarvan, pri zadnjem obisku še ni bil. Pa še dva sta zraven, z Marijinimi kipci. Počasi bo ta naš jeseniški grad postal cerkvica na skali. Spustim se po polički.

 

Spodaj me vsa vesela pričaka Ira.  Tudi  navzdol je pot nadvse prijetna. Zemlja je ravno prav pomrznjena, da ne drsi in hitro sva v dolini. Nikogar nisva srečale, tudi Lojza ne. Verjetno je prezgodaj ali pa je odšel  na ZTP. Nad Stolom se že zbirajo temni oblaki, pa saj je april.

 

 

  Ob devetih že doma kuham kavo, lepo mi je....