Tolsti vrh in koča na Kriški gori...

     Pogorje Kriška gora...

 

 

 Naše potepanje se začne v vasici Gozd. Mimo hiš in hitro se prične strmina. Naš prvi cilj je Tolsti vrh skozi Ježo. Redki zvončki,  znanilci pomladi se skrivajo pod listjem.

 Na poti je še veliko pomrznjenega snega. Ne samo skozi gozd, temveč tudi na prisojnih pobočjih. Tam, kjer bi pričakoval travnato stezico, se zadržuje sneg.

 

 Pri klopci s spominskim obeležjem si malo oddahnemo. Julijci so zamegljeni,

 ravno tako doline pod nami.

 

 

Kmalu se pokaže šiljasti vrh.  Storžič! Potem se razgledi širijo proti Krvavcu, pa ne za dolgo, izgubijo se v meglicah.

 

 Na vrhu smo. Tolsti vrh, zahodno od Storžiča, je s 1715 metri je najvišji vrh pogorja, Kriške gore.  Zadnji del vzpona je brez snega. Sonce je premočno, da bi se obdržal.

 

 

 

 

Ko pogledam po grebenu je slika popolnoma drugačna. Snega je veliko. Daleč tja proti koči  se vidi snežna belina.

 

 

S sestro sediva na klopci, Ira se  postavi na stražo. Greben Košute je čudovit. Tudi del Karavank, samo Julijske Alpe se ne vidijo dobro. Pot je še dolga in  treba je dalje. Veliko snega, vendar je potka dobro uhojena. Razen na tistih koncih, kjer je spodaj ruševje.

 Ko se čez pobočja pot izravna,  je del stezice pod snegom,  ki se topi.

Zato je steza precej blatna.

 

 Pri koči na Kriški gori nama prijazni pohodnik, ki se je za nami povzpel že na Tolsti vrh svetuje,  naj nadaljujeva  po strmi strani, je lepša pot v dolino.  Gremo mimo koče in počasi sestopamo. Začetek ni nič prijeten. Zelo strma, poledenela pot.

 

 

 Potem se pri klopci, kjer je treba zaviti levo, stanje malo izboljša. Ko pa se na sončnih pobočjih izravna,  je pot prav prijetna.   Hitro smo v dolini.  Nisva šli zadnjič po tej poti, skleneva.  Za slovo še skupina jadralnih padalcev, ki se kakor ptički s pisanimi krili, spuščajo iz Kriške gore. 

 Še pogled  proti Tolstem vrhu.  Vedno znova tisti prijetni občutek sreče,

lepa tura....