Čez Kozjek - Pot po pomolih, od doma do doma...
Se zgodi, da si pameten in veš, da je potrebno nabirati kondicijo, za daljše ture. Pa se ti vseeno ne ljubi. Tevje cveti.
Ljubi trave tiste mehke,
ki šumijo na ravnini,
tiho, mehko kakor v srcu,
polpozabljeni spomini..
/Tone Pavček/
Z avtom se mi ne da, pa grem peš od doma do doma. Pot po pomolih je luštna in ne pogosto obiskana. Sem slišala, da se nekaj dogaja z mostički in grem pogledat to čudo. Tramova, po dva nad vsak potoček sta postavljena pokonci. Malo majavo je, ko grem čez.
Mislim, da je to le igra mladcev. Saj so ti tramovi dva dni nazaj ležali na ovinku Telečnika. Srečam nekaj jutranjih znancev, kratek klepet in nadaljujem.
Vlaka je že dobro uhojena. Stroja stojita že dolgo na istem mestu. Obiščem kapelico in se po drugi strani spustim na pot proti Jelenkamnu. Gospa Dušanka že ureja svoj vrtiček.
Kmalu sem pri oznakah in Pot po pomolih se spusti na ozko stezico.
Previdno stopam po njej. Ptički žvrgolijo, posamezne trobentice mi krasijo pot. Mali Jelenkamen- po oznakah, že gledam spodaj.
Malo poslikam,
žigosam knjižico pohodnih poti v okolici Jesenic in nadaljujem.
Tišina mi dobro de. Ptičje petje in cinglanje zvončkov na nahrbtniku je balzam za mojo dušo. Pogrešam vaju lubici. Bliža se leto odkar si za vedno odšla, hčerka moja. Boli. Opazujem naravo, počasi se prebuja. Hlevček, včasih zelena trata je polna vejevja.
Stezica do Babjega zoba pod Kozjekom se komaj še opazi. Pa sva šli tam z mojo bučko. Strmo se spušča. Nadaljujem po označeni poti proti Kozjeku. Ne morem zgrešiti, ko sem v dvomih malo pogledam naokoli in že vidim rumeno oznako.
V strmini sem, še malo in bom na Kozjeku. Rdečkasko lubje- rdeči ali črni bor?
Sonček se prebija skozi belino, vedno mi razvedri obraz. Pod menoj opazujem gozdno cesto, moram enkrat čez Čopov rovt. Kozjek in razgledi, do Bl. Dobrave je vse na ogled.
Sava je lepo zelena. Gledam cesto od Lidla naprej. Na Javorniku se bo priključila na glavno cesto, lep obvoz. Tudi na Kozjeku je žig za jeseniško pohodno pot. Pa imam dva. Stolpič za žuželke.
Bele vitke gospodične in malo bolj zajetne dame mi delajo špalir. Ko še ozelenijo bo sprehod v dolino čudovit, vedno lepo.
Občasno se pokažejo hiše spodaj in zamegljeni Stol.
Srečam dve pohodnici, ki se vzpenjata proti Kozjeku. Kratek klepet in nadaljujem.
Ob cesti cveti še veliko trobentic.
Spodaj že vidim hiše v Trebežu, še malo in sem na cesti za Javorniški Rovt.
Skozi Trebež grem po zgornji cesti. Na Straži je vse polno barak vrtičkarjev. Se spomnim leta nazaj, ko so tam v lesenih hišah še stanovali ljudje. Sedaj ni dosti drugače, vrtičkarji so povsod. Tudi ovce se pasejo..
Gledam Babji zob, ko ubiram korake čez Tomšičevo.
Namenoma grem po cesti. Iščem smerokaz do Kalvarije. Točno pri kapelici sta zadnjič prišla dva pohodnika, s Tomšičeve. Ne vidim oznak. Spomnim se, da sva enkrat prišli z Iro med hišami do ceste, nasproti stare trgovine. Še pred Malim Jelenkamnom vodi stezica proti Tomšičevi. Lepo cvetoče drevo je ob cesti.
Utrujenost me daje, ni bilo prave malice. Tudi dan ni pravi za potepanje. Še sreča, da sem kmalu doma. Po GPS sem prehodila 9.80 km in naredila okoli 330 m višincev.
Zadovoljna pa sem vseeno, vsaj nekaj sem naredila zase.
Za vsakogar na tem svetu
na koncu pride jutro,
ki ga nikoli ne bo videl.
/ Turbo, avtor neznan/
