Visoki Mavrinc in Kumlehova glava
- Preddverje visokogorja nad vršiško cesto, je zapisal Vladimir Habjan.
Na drugi strani prevala Vratic, se ob lepih razgledih že vidi visokogorska Šitna glava in Mojstrovke.
Visoki Mavrinc je prav prijetna in hitro dostopna gora. Dobro je obiskana in na klopci poleg križa je lepo malo posedeti.
Ni dolgčas, ob čudovitih razgledih na gorate lepotce, nad Krnico. Tudi greben gorskega sveta Robičja in Kumlehov je čudovit.
Jutro ni ravno najlepše, ko parkiram pri Koči pod Gozdom. Veliko avtomobilov je na parkirišču.
Odpravim se po cesti navzdol. Tam, kjer sem zadnjič pustila avto, so novi betonski stebri.
Za ograjo začnem moje potepanje.
Vreme ni ravno najlepše, nekaj modrine pa se le vidi. Višje se vzpenjam, bolj pomrznjena je zemlja.
Kam me vodi današnja pot, še ne vem. Odvisno od megle. Velikokrat sva bili tu z mojo bučko. Tudi v snegu, pa spomladi in ko so žareli zlati macesni.
Nad Zadnjim Robičjem sivina že preganja modrino.
Še ovinek in sem pri križu. Le onkraj Vršica se svetlika modrina .
Velikani nad Krnico so odeti v žalostno sivino. Vedno nižje se pomika. Še Prisank se le malo vidi.
Je pa lep pogled proti Jasni in vršiški cesti. Sovna glava, vrh Vršiča, še Poštarski dom vidim, ko malo približam.
Skalovje Grebenca, Prednje in Zadnje Robičje, pa Kumlehi in Škrbinjek vse se lepo vidi.
Prijetno je posedeti na vrhu in opazovati gore. Stojim za klopco, danes je srež na njej in mislim na Iro, kako sedi pred njo.
Gore od Rigljice, Špika, Ponc, Škrlatice do Prisanka, kar vidim jih. Še najlepše so mi v snegu,
obsijane s soncem.
Lepo je na Mavrincu, skritem prestolu, le redko kdaj piha tu veter. Gledam proti grebenu Kumlehove glave. Sivina še ni zajela vrhov.
Slabo uro rabim do vrha. Spustim se na greben in nadaljujem. Tudi strmina me ne ogreje. Vso pot sem v jakni in zimskih rokavicah, še kapo si nadenem. Opazujem planino v Klinu in cesto, ki se vijuga proti koči v Krnici.
Fotoaparat že blokira od mraza. Nosim ga pod jakno, da se greje. Zima, gole veje strašijo po gozdu.
Še bela odeja manjka in narava bo zaspala v dolgi spanec. Pri skali sem, najbolj sitnem delu te poti. Imeli sva kar problem priti tu čez.
Zvonček vso pot prijetno cinglja. Kot bi vedel, da sem v mislih pri Iri. Potka je trda, vedno bolj pomrznjena, še palici ne primeta.
Skale in korenine pa gladke od sreža. Še sreča, da je veliko ruševja v pomoč. Vrh, blešči se v medli svetlobi, naletava sneg.
Lahek je danes moj korak, uživam. Mavrinc je že daleč.
Prepletene korenine so pred mano, na grebenu sem.
Vavovje, Zadnje Robičje, Predje Robičje, še malo Mojstrovke se vidi.
O Jalovcu le sanjam..
Malo se razgledam naokoli, lepo je tudi v odtenkih sive.. Vse si lahko zamislim, še bučko, ki počiva ob robu.
Kumlehi in Karavanke zadaj,
Vavovje, Zadnje Robičje,
Visoki Mavrinc.
Še vpisna knjiga je zmrznila. Težko jo spravim nazaj v skrinjico.
Preveč je mraz za malico, piha in odpravim se nazaj. Sestop je še bolj drseč, stezice pa strme. Previdno sestopam in se oprijemljem ruševja. Pa mi kljub temu med ruševjem enkrat skoraj zdrsne. Ujamem se na korenini.
Vedno v dvoje in vedno drugačna.
Še čez skalo se potegnem in že slišim glasove.
Na Mavrinc se vzpenjajo, glasni so. Še nekaj jih srečam. Mavrinc je v kopnem lahko dosegljiva gora. Tudi v snegu je vrh čudovit. Le več pazljivosti je potrebno,
posebno v zadnjem ovinku, pred vrhom.
Meglice že ovijajo Robičje.
Po GPS sem prehodila 5.00 km, hodila 4.00 ure in naredila okoli 600 m višincev.
Lepo je bilo, v mislih pri tebi bučka moja.
Jesenska roža je zaprla čašo
in tiho se nagnila v siva tla,
in somrak pal je čez vasico našo
in zrak je mrzel od dežja..
/S. Kosovel/
