Ciprnik

Ciprnik, razglednik sredi gora....

Pot na gorski vrh je vedno daljša, kot si misliš. Ne slepi se, prišel bo trenutek, ko bo tisto, kar je izgledalo blizu, še vedno zelo daleč. Paolo Coelho.

Že dolgo me ni bilo na Ciprniku, kar 6 let. Mislila sem, da je polomljeno drevje tako kot na Jerebikovcu. Pa mi naša Marjana pove, da je bila na tej gori.

"Bi šlo, če poizskusim še sama ?" se sprašujem. Nedelja je, vreme je krasno in grem. Že zgodaj sem v Planici. Veliko avtodomov je parkiranih. Najprej si zaslužijo moj pogled skakalnice, ki jih že rahlo boža sonce.

Avtomat mi ne da listka, rampa pa se odpre. Parkiram ob strani in moj pohod se začne. Tja gor moram priti.

Poiščem stezico in z upanjem se podam na pot. Korak je miren, ko me zanese hitreje, se sama jezim nase. Nikamor se mi ne mudi. Vzpenjam se lepo po okljukah, sestopam tudi po bližnjicah.

Na ovinkih se ustavljam, sonček se že sprehaja po vrhovih.Lepo se vidi zatrep doline Tamar.

Razgledi pri hiški so že obarvani in lepo je opazovati. Meglice se vijejo po dolini in sence se rišejo na zelena platna...

Debelo deblo je še vedno na starem mestu.

Krasen je pogled na Rateče.

Skalovje Ciprnika zlati sonce.

Poti so iste kot pri zadnjem obisku, nič ni drugače. Praprot krasi del poti.

Plesalca še vedno plešeta, delata rekord v plesanju.

Grebenska pot se mi malo izmika, sem že pozabila. Opazujem igro sonca in tihožitje ob poti.

Greben in oznake. Malo posedim in nekaj malega prigriznem.

Potem nadaljujem, vem kakšna je pot.

Lojtrca in nekaj zajl je v pomoč pri hoji.

Nekaj mladih me prehiti. Škrlatica je glavna med dvatisočaki.

Še zadnji potegi in sem na Ciprniku.

Vav, uspelo mi je. Najraje bi zakričala od veselja, pa sem čisto tiho. Med temi mogočnimi velikani narave, ki ponosno kraljujejo nad dolinami in rekami, so čudoviti občutki, ki jih ni mogoče najti nikjer drugje kot v gorah. Gore nudijo občutek svobode, spokojnosti in ponižnosti pred veličastnimi silami naše matere narave

Mladenko prosim za fotko, veselje me razganja. Le moja kolena se ne veselijo z menoj in nogi tudi ne. Že kar nekaj časa nisem lezla v tako strmino. Bo kar bo, glavno da sem prišla na vrh. Doma se bomo cajtali. Skakalnice so čudovite in Podkoren tudi.

Dobrač se vidi v daljavi in sneg na Avstrijskm tritisočaku.

Fotografiram na vse strani, vrhovi so v plasteh. Smeji se mi in občutki so čudoviti, na Ciprniku sem.

Ciprnik je skrit in razgleden vrh nad kranjskogorskimi smučišči. Proti vzhodu vidimo Martuljške gore na drugi strani pa Jalovec, Ponce, Mojstrovke. Proti severu pa opazimo zahodni del Karavank, Dobrač in avstrijske tritisočake. Na vrhu, ki ga obdaja rušje je vpisna knjiga./hribi/

Vpišem se v knjigo, pohodniki pa prihajajo. Na koncu grebena cveti prava lakota in polepša otoček med rušjem.

“Nič se ne more primerjati z občutkom, ko stojiš na vrhu, gledaš v daljavo in se zaveš, kakšno srečo imaš, da živiš.”

Tudi Triglav se vidi za Martuljškimi gorami, tega se ne spomnim.

Gore so čudovite in Vitranc tudi. Spodaj se blešči jezero Jasna.

Spredaj je Visoka peč, enkrat se jo obiskala. Je krasen razglednik pa nima dosti obiska. Za njim pa visoke Rateške Ponce.

Sprehajam se v mislih po gorah. Tudi na Ciprniku smo bile skupaj lubici moji, sedaj pa le zvončka cingljata.

Nataknem si kolenčnike za lažji sestop. In se poslovim od lepega otočka in čudovitih vrhov.

Pri oznakah si naredim kratek postanek. Sledi spust po cik cak potkah skozi gmajno. Pri hiški je vse zasedeno in sestopam dalje.

Še malo in sem pri avtu.

Po malem GPS sem prehodila dobrih 8.00 km, hodila s postanki 6.00 ur in naredila 899/725 višincev in spusta.

Rampa se mi čudežno odpre in odpeljem se proti domu. Lepo je bilo med gorami, uživala sem in to šteje...

Marmolada, najvišja gora Dolomitov

Marmolada, najvišja gora Dolomitov, bo naš izlet...

Gore so od nekdaj vzbujale občudovanje, spoštovanje in navdih. Njihova veličastnost, skrivnostnost in neskončna lepota so skozi stoletja navdihovale številne pesnike, pisatelje in mislece.

Z agencijo Alpetur se peljemo proti Ratečam, mimo Tolmezza. Vmes naredimo postanek za kofetek.

Nadaljujemo z vožnjo do Cortine d' Ampezzo, meglice ovijajo vrhove gora.

Mesto obdajajo mogočne stene tritisočakov. So priljubljena izletniška točka in številnih planincev.

Sprehodimo se po mestu. Pred trgovino Dior imajo zanimivo dekoracijo poletja. Cvetja je povsod polno, hoteli, hiše vse je okrašeno.

Čudoviti motivi; cerkev, muzej, mestna hiša, rože.

Ustavim se pred zanimivo predstavitvijo časa do paraolimpijskih iger, marca 2026.

Utrip mesta je živahen, še v cerkev stopim, lepa je.

Kip Angela Dibona slikam..

Zberemo se in nadaljujemo vožnjo do prelaza Falzarego, na višini več kot 2100 metrov. Nad njim se dviga gora Lagazuoi, kjer se skrivajo številni ostanki vojskovanja med 1.SV.

Postanek je na prelazu. Povsod so smučišča in gondole, ki vozijo proti vrhovom. Na hribčku stoji luštna kapela.

Nadaljujemo z vožnjo proti Marmoladi, 3342 m, najvišjemu vrhu Dolomitov. Spotoma ujamem nekaj motivov čudovitih alpskih hiš in cvetja. Po ledeniku so številna smučišča.

Naš "vzpon" začnemo v vasi Malga Ciapela. Tam dobimo tudi karte za gondole in naša tura se začne. Lepo so označene postaje gondole.

Najprej se dvignemo na višino 2362m / Banc/. Okoli vrhov se že drenjajo megle.

Prestopimo na drugo gondolo in se dvignemo na višino 2944 m /Serauta/...Tu si kasneje ogledamo muzej iz 1. svet. vojne. Vrhove ovijajo tančice, jih odkrivajo in zopet zakrijejo našim očem. Na hitro pogledi s terase, so prav zanimivi. Tudi meglice so lepe, ko se plazijo med skalami.

Spodaj se blešči jezero. Na vrhove so speljane tudi številne ferate, ki zmanjšujejo težavnost vzpona na vrh gore.

Nato se z gondolo povzpnemo proti zadnji postaji našega vzpona na Marmolado, Punta Rocca, na višini 3269 metrov visoko. Na terasi je mrzlo in veter piha. Pokrivamo se s kapucami. Razen čudovitih in lepih razgledov na gore in ledenik na terasi ni drugega.

Nad nami se dviga Punta Penia 3343 metrov visoka gora.

Kakor zvezdice se razbljinjajo meglice po skalovju.

Marmolada ima več vrhov. Marmolada, je gora v severni Italiji, ki je s svojimi 3343 m nadmorske višine najvišja gora v Dolomitih. Ob jasnem dnevu je z nje mogoče videti Jadransko morje in Benetke. Južna stran gore je izredno prepadna in strma. Na severni strani gore pa je ledenik Ghiacciaio della Marmolada, ki je največji v Dolomitih. Goro sestavlja več vrhov, katerih nadmorska višina pada od zahoda proti vzhodu. Ti vrhovi so: Punta Penia (3343 m), Punta Rocca (3309 m), Punta Obretta (3230 m), Monte Serauta (3069 m) in Pizzo Serauta (3035 m). Gora je skozi vse leto zelo obiskana turistična točka: pozimi jo obiskujejo smučarji, poleti pa planinci in turisti, ki se lahko vse do Punta Rocce povzpnejo z žičnico./splet/ Še sonček malo osvetli mogočno skalovje.

Vodič Srdjan nas pelje na ogled kapelice. V skali je izklesan prostor. Pred vhodom je razstavljena štola papeža Janeza Pavla II. Iz leta 1979, ko je blagoslovil Marijino cerkev..Inženirji brigade Cadure so izskopali to zavetje, za gospo Dolomitsko, da bi lahko v svojem materinskem srcu odprla zatočišče, za svoje alpske otroke. Različne slike so zataknjene za Marijin kip, verjetno v spomin na prezgodnje smrti.

Spustimo se po stopicah. Vodič nas čaka pri dvigalu, nekateri se podamo po ledeniku, ki je zaščiten in označen. Malo poslikam, Metka žari od veselja. Nekateri se vzpenjajo tudi po gori. Pa ne daleč, so hitro nazaj. Je pa pri tej postaji gondole tudi prodajalna spominkov in mini bar.

Potem si ogledam še muzej. Orožje tistega časa, mine in podobno. Ni prevoda v slovenskem jeziku, tudi preko slušalk ne.

Ogledam si tudi top, ki je zunaj na skalovju in obeležje umrlim. Čudoviti so vrhovi, ki se na trenutke pokažejo v svoji veličini in zopet skrivnostno zakrijejo. Lahko bi stala in dolgo opazovala igro narave visoko med gorami.

Težke in lepe stvari, vse se končajo, težave izginejo v pozabo, lepo pa ostane. V tem je skrivnost življenja.« Nejc Zaplotnik

Čakamo gondolo, veliko se nas je že nabralo. Spustimo se na Malga Ciapela.

Ko se zberemo se odpeljemo po ovinkaski cesti.

Mimo jezera, ki smo ga gledali z vrha, vode je zelo malo. In mimo mogočnih gora in ovac ki se pasejo pred lepo hišo.

Cesta se vije iz ovinka v ovinek. Povsod so smučišča. Vodič nam razlaga imena smučišč, ki so vidna s ceste.

Ustavimo se na prelazu Fedaia, na višini 2057 m, čudovit prelaz. Fotografiram pokrajno, ki je čudovita. Oblaki pa postajajo vse bolj črni. Na hitro se posedemo nazaj v avtobus.

Odpeljemo proti vasi Canazei.

Nadaljujemo skozi dolino Gardena in proti domu.

“Gore so bile tukaj dolgo pred nami. Nastale so iz vročega kamna in mrzlega ledu. Gledale so, kako smo prišli. Gledale bodo tudi, kako bomo odšli.”

Nepozaben izlet, lepo je bilo.