Na Španov vrh - krožna pot

Na Španov vrh gremo - krožna pot...

Sneg je pobelil vrhove in pustil sledi tudi na malo višjih gričih. In naredil veselje nam, pohodnikom, ki se v sredah zberemo in se podamo po znanih in vsakič malo drugačnih poteh.

Prav zato je zanimiva POT, ki ime ima - življenje, ker nihče, nihče ne ve, kje je kraj njen in kam pelje...

Izhodišče je Planina pod Golico, tam parkiramo.

Potem se po bljižnici podamo navkreber. Pot se polagoma vzpenja in po sredini cestišča je malce ledeno.

Ob straneh se lepo hodi in kmalu se nam pridruži še domačin, kosmata bučka. Spremlja nas vso pot in se z nami tudi vrne nazaj domov.

Mimo lepih hišk nas vodi pot in mimo spodnje postaje sedežnice. Potka nas že greje.

Smučišče je le rahlo pobeljeno. Gore se že vidijo.

Najprej ubiramo korake proti GRS. Gremo po spodnji poti, ki se bolj polagoma vzpenja.

Čudovita je pokrajina obsijana s soncem. In krasen je pogled na zasneženo deželo. Oblački na nebu, sneg pod nogami in drevesa, ki se dvigajo proti nebu. Koraki se počasi bližajo postaji GRS. Pogled nazaj odkriva in zakriva vrhove gora.

Sedežnica in daleč proti vrhu streha, Španov vrh.

Pot hitro mineva.

Morda jutri bo njen konec in morda čez pol stoletja. Bo kamnita, trdnjava ali trata bo iz cvetja?

Lepa krožna pot, pa jo nisem nikoli prehodila z mojo bučko, Vedno smo ubirali strmino direktno proti vrhu. Sedaj pa le zvončka cingljata.

Lepo je lepo, čisto zimsko. Le še smreke niso odete v bele obleke. Oblački krasijo nebo in sonček nas spremlja.

Še malo in postaja GRS. Naši se že krepčajo, baterije so prazne.

Še skupinsko naredimo in potem se polagoma spustimo proti Španovem vrhu.

Uživannje na vsej poti. Brez pretiranega hitenja, obrazi nasmejani in lepo nam je.

Mimogrede smo na Španovem vrhu. Pogledi na Julijce poženejo kri po žilah. Spomini se vrstijo in lahko si predstavljam skalovje, zajle, stope, ozke poličke in prosto plezanje. Vse mine, pa je vendar lepo, ko veš kako je bilo. Še nekaj fotografij pa skupinska in gremo. Še na'šga Miha srečam, vesela sem ga.

Spustimo se navzdol po hribu in mimo vikendic.

Prav luštno potepanje, navzdol gre lažje..

Samopostrežna za kosmate domačine je prazna. Nadaljujemo po zasneženem kolovozu in mimo Koširjeve hiške.

Koča v Črnem vrhu žalostno propada. Obujamo spomine na "Svinjsko glavo", le hram še stoji.

Veselo sestopimo mimo Triglavčka. Sreča da je zajla, saj je cesta gladka in strma. Pa saj se za Triglav-ček to spodobi.

Še mimo palčka in kmalu smo pri avtomobilih. Čudovito potepanje v pravem zimskem vzdušju. Le kepati smo se pozabili, pa drugič.

Hvala za poslane slike, krasno družbo in nasmejane obraze. Lepo se je družiti.

Po malem GPS smo prehodili 6.40 km, hodili s postanki vred 3.30 in naredili 439/438 višincev in spusta.

Kot da z njo je kaj narobe, kot da zvita je in kriva, njen načrt nam, arhitekt njen, ljubosumno- zase skriva. / Pot- J. Medvešek/