Zabreška planina

Zabreška planina je potepanje za dušo...

Ko hodiš nad oblaki, pleteš mrežo sanj, ne pripadaš temu svetu, samo zaljubljen si vanj. /AN/... Parkiram v Završnici in že ubiram korake po cesti.

V daljavi me pozdravlja naš Očak. Čisto blizu se bohoti Stol in greben Belščice. Trava je bela od slane.

Prehitevajo me avtomobili, ki višje ob cesti parkirajo. Korak me vodi mimo Nivc'e, pot za kolesarje skozi gozd.

Turška jama je že mimo in zaspanko stoji ob cesti.

Tudi drevesa se imajo rada in objem traja.

Kapelica je ob strani in pokaže se vikend. Cesto pokriva belina, rahel sneg ji je nadel zimsko podobo.

Pred mano je ovinek, ki me že dolgo mika. Janov'c in oznake v vse smeri. Čez Vragovec vodi pot pa ne vem kje bo to.

Tokrat jo uberem desno po cesti, prvič grem po njej. Kar nekaj vikendic je v tem koncu. Krasen je razgled na Blejsko jezero, le slika je rahlo zamegljena.

Smerokazov ni in po občutku hodim po cestah, ki vodijo navzgor.

Prehiti me mladina, ki jo urno ubere naprej. Sonce mi zaljša pot.

Nekam že pridem, mi je vseeno. Tudi do avta lahko pridem z avtobusom. Večkrat se ustavim in opazujem razglede. Pot je prijetna in korak je lahkoten. Mutka F. S. Finžgar je ob cesti. Kaj pomeni mi ni uspelo najti. Pisatelj je bil rojen v Doslovčah, vasi pod Stolom na Gorenjskem. Rojstna hiša v Doslovčah je urejena v muzej. Gledam sledi v snegu stopinje so sveže.

Mimo zapornice.

Smerokazi, tu sva že bili z mojo Iro. Sedaj pa se le zvončka oglašata in me spominjata na stare čase. Lušni so bili sprehodi z mojo bučko, vse mine...

Zabreška planina se vidi in koča na njej.

Krasne so gore, imenitni vrhovi. Meglice se ovijajo okoli njih. Od Pokljuških gora spredaj in od Rjavine pa do Kukove in Slemenove špice je na ogled. Jezero in Blejski hribčki so še vedno zamegljeni.

Sonce mi lepša pokrajino, na eni strani Julijci in na drugi Karavanke.

Lepo mi je, vsa vesela grem na rob planine. Tam so gore najlepše.

Vrnem se do koče in mladenič mi naredi fotko. Tudi mladi se veselijo lepega dne, skačejo čez "kozo." Naj uživajo vse prehitro mine.

Harmonikar je bolj žalostne sorte, nekam osivel se mi zdi. Namesto lesenih naslanječev so klopi, malo drugače je odkar me ni bilo.

Prihaja nova skupina, s te smeri je planina kar dobro obiskana. Cesta je lepa.

Še malo poslikam in grem do hiške na koncu planine. Konji so tukaj kadar se pasejo. Naredim si počitek, tudi včasih smo počivali tukaj z Iro, Žakom in Marjano.

Nadaljujem v smeri Žirovniške planine. Razgledi so še bolj zamegljeni, je pa še vedno lepo.

Potem se za zadnjo kočo usmerim navzdol. In po običajni gozdni poti do Završnice.

Po GPS sem prehodila 11.00 km in naredila 721/724 višincev in spusta.

Krasno potepanje,lepo lepo je bilo.

V nas je premalo svetlih lučk, ki bi nam lepšale življenje./AN/