Jelenkamen - Majdag: november 2024

Korita Mostnice, dolina Voje in slap Mostnice...

Ovire so tisto kar vidiš, če umakneš pogled s cilja. /AN/

"Kam naj grem po dolgotrajni virozi", se mi mota po glavi. Bohinj! Stara Fužina je izvrstno izhodišče za čudovito dolino Voje, ali planino Blato in druge vrhove. Lahko si izberem pot glede na mojo zmogljivost in počutje.

Peljem se proti Bohinjski Beli in izza ovinka se že valijo meglice.

Ne zapustijo me vse do Stare Fužine. Še pri cerkvi v Ribčevem Lazu slikam le račke, ki so uživali na gladini jezera.

Štrikam pri pri parkirnih avtomatih. Na mojo srečo pripelje mimo domačin s traktorjem in prijazen pohodnik in rešita mojo zagato. Hvala obema.

Hudičev most, tja se namenim najprej. Nekaj pisanega drevja me očara že na začetku.

Delček jeseni, ki mi je letos odbrzela mimo. Zvončka se prijetno glašata, spet gremo skupaj.

Hodim po poti in meglice so še vedno z mano.

Tudi drevesa se imajo rada.

Hudičev most je pred mano.

Legenda pripoveduje o delavcih, ki so gradili most do večera, zjutraj pa je bilo vse podrto. Nato je nekdo rekel, naj most kar hudič sam dela. In hudič je začel delati most, v zameno pa zahteval prvo dušo, ki ga bo prečkala. Eden od kmetov je imel psa in tako se mu je porodila ideja, da bo čez most vrgel telečjo kost, pes pa bo skočil za njo. Tako je hudič dobil pasjo dušo. Od jeze je zamahnil z repom in podrl ograjo. Most pa še danes stoji. /splet/

S hudičem ni dobro češenj zobat, pravijo še danes. Tam se začnejo prva korita globoko spodaj. Tudi odcep za Uskovnico je tukaj, le uro in pol je do tja..

Drevesa se tudi objemajo in prenašajo dobro energijo v okolico.

Pisana drevesa in sonce, ki riše čarobne sence.

Sonce zlati mahovje in po doolgem času občutim tisti notranji mir sreče. Lepo je.

Fotografiram korita.Kristalno čista reka Mostnica je nad vasjo Stara Fužina ustvarila čudovita korita, Ob njej poteka krasna pot, nekje kamnita pa spet lepo s peskom posuta.

Ponekod blizu in drugje daleč spodaj pod previsnimi skalami. Skrivnostni svet korit Mostnice me vabi da prisluhnem tišini, ki me obdaja.

In bučno šumenje deroče Mostnice in čudovite oblike korit in sonček in odsevi v vodi in gozdu. Pesem za dušo.

Veliko erozijskih loncev je po skalovju in pazim kam stopim, ko se sprehajam tik ob vodi.

Nekdo mi maha v pozdrav.

Hodim in fotkam, korita Mostnice so ponekod globoka tudi 20 metrov in široka le 1 meter. Sama soteska je dolga približno 2 km.

Nadaljujem po cesti in zopet ob rečni strugi. Uživam v tolmunčkih in brzicah, ki preko skakovja brzijo proti Stari Fužini. Čudovito, kaj lahko ustvari narava. Balvana krasita pot.

Slonček je obsijan s soncem. Voda se blešči, kot bi se gladina pozlatila.

Kar nekaj časa se zadržim pri slončku.

Nato nadaljujem, ob strmih prehodih je ograja.

Prečim most in se podam proti planini Voje.

Nekaj časa hodim po gozdu,

potem nadaljujem po cesti. Kmalu sem pri PD Voje.

Na lepem kraju stoji.

Ubiram korake do smerokaza. Potem jo uberem desno čez planino.

Alpsko dolino Voje je oblikoval ledenik, ki je drsel izpod Triglavskega pogorja.

Dolina Voje že od nekdaj velja za senožetno planino. Včasih so pasli pred odhodom v planine in ko se je živina vračala s planin. Tudi sedaj se blizu Stare Fužine še pasejo kravce in uživajo v lepem sončnem dnevu.

Hiške ali stani ali sedaj vikendice so posejane po planini. Lepa je dolina Voje.

Mimo okrepčevalnice Slap grem, tam je že živahno.

Še oslička poslikam in mimo zadnje hiške.

Pa sem pri slapu. Trenutno je le nekaj malehga obiskovalcev. Stanje se tu hitro spreminja

Lep je slap in tolmunček spodaj. Tudi mali slap, ki mu pravijo Konjski rep je čudovit.

Pomalicam in si malo odpočijem. Potem se poslovim od slapa in se po isti poti odpravim nazaj. Veliko obiskovalcev srečam čez planino. Velikih in majhnih in tudi kosmatih bučk.