Jelenkamen - Majdag: Sabotin Park Miru

Sabotin - Park Miru, z menoj gre tudi Marjeta.

Čakava na železniški postaji, nekaj minut pred pol deveto odpelje vlak proti Novi Gorici.

Tistega ob 6.05 ob vikendih ni. Ni ravno to moj način potepanja. Klepetava in vožnja hitro mine. Solkan, pomahava za vlakom.

Usmeriva se čez Solkanski most preko reke Soče. V daljavi se že vidi Bazilika Marijinega Vnebovzetja na Sveti Gori.

Brzice na lepi Soči.

Opazujem zanimivo ovinkasto cesto za Goriška Brda.

Prečiva most in na levi je oznaka za Sabotin, severna pot.

Spustiva se po stopničkah in po kolesarski hodiva naprej.

Ko sem davno nazaj šla s PD tod mimo, je bila to še navadna pot. Pol ure hodiva po kolesarski, nato se odcepi levo v gozd.

Polagoma se vzpenja in grmičevje ob njej že zeleni. Nadaljujeva po potki in vedno bolj je vroče.

Pri klopci z lepimi razgledi narediva postanek, se zmeniva. Odmaknjena je od poti in je ne vidiva. Nevede greva mimo, pa bi že prav prišel kratek počitek. Usmeriva se proti kavernam.

Trave ob poti so še resaste rjave, nekaj rožic pa že cveti: pomladanski jeglič,

navadni volčin, jetrnik.

Tudi listi perunike že rastejo. Spodaj se vijuga reka Soča, zgoraj pa je vso pot na ogled Sveta Gora. Avrikelj, prvi letos. Lepi so ti zlati sončki.

Pot se strmo vzpenja, za bolj varen korak so nameščene zajle.

Skalovje Sabotina postaja vse bolj zračno.

Pred nama so zopet stopničke in v skalah se že vidijo kaverne.

Tovorni voziček naložen z bodečo žico, ponazarja tovorno žičnico iz doline Soče.

Ogledujeva si kaverne, zaklenjene so.

Spustiva se do najnižje, ta je odprta. S svetilko v roki se sprehodiva v vse smeri.

V zaklenjenih kavernah gorijo luči. Tako se vsaj malo vidi v notranjost. Lahko se najame tudi vodič.

Vse si ogledava in nadaljujeva proti vojaškemu rovu.

Dobro je razsvetljen in stopnice se strmo vzpenjajo. Kar nekaj časa sva v rovu, zanimivo je.

Pogled skozi strelno lino.

Pri stranskem izhodu prideva ven. Ravno nad Planinsko kočo - okrepčevalnico na Sabotinu,

v prostorih nekdanje karavle.

Povzpneva se na greben. Grebenska potka se nadaljuje proti Koradi in proti vrhu Sabotina,

južna pot. Lepo je za pogledat.

Spustiva se nazaj do koče in si narediva kratko malico.

Zakaj imajo sidro, mi ni jasno.

Veliko je obiska. Po asfaltirani cesti iz Goriških Brd se lahko pripeljejo do okrepčevalnice.

Razgledi v daljavo so rahlo zamegljeni.

Odpraviva se na mejni greben in nadaljujeva po južni poti proti Solkanu.

En korak v Sloveniji, pa drug v Italiji, ko stopava po kamnitem grebenu. Zelo pogosto so postavljeni mejni stebrički. Ostanki Soške fronte so vidni ob vsej poti.

Vrh Sabotina, ima 609 metrov nadmorske višine.

Vpišem naju v knjigo, potem se malo razgledava. Kaninsko, Krnsko pogorje, Krn, Tolminske gore so kot dolg bel venec.

Pred nami se dvigajo J. Alpe. Na desni Soča in Sveta Gora. Na levi pogled vse do morja in na Goriška in Italijanska Brda, Furlansko nižino in Dolomite v ozadju. Za nami pa se dviga Trnovska planota. Pod njo pa po Vipavski dolini do Nanosa in Vremščice. (Splet)

Pa se znajdi, če se znaš.