nedelja, 08. april 2018

Sabotin Park Miru - Krožna pot



Sabotin - Park Miru, z menoj gre tudi Marjeta.


 Čakava  na železniški postaji, nekaj minut pred pol deveto odpelje vlak proti Novi Gorici. 


Tistega ob 6.05 ob vikendih ni. Ni ravno to moj način potepanja. Klepetava in vožnja hitro mine. Solkan, pomahava za vlakom.


  Usmeriva se čez Solkanski most preko reke Soče. V daljavi se že vidi Bazilika Marijinega Vnebovzetja na Sveti Gori.


  Brzice na lepi Soči.


 Opazujem zanimivo ovinkasto cesto za Goriška Brda. 



Prečiva most in na levi je oznaka za Sabotin, severna pot.


 Spustiva se po stopničkah in po kolesarski hodiva naprej. 


Ko sem  davno nazaj šla s PD tod mimo, je bila to še navadna pot.  Pol ure  hodiva po kolesarski, nato se  odcepi levo v gozd. 


 Polagoma se vzpenja in grmičevje  ob njej že zeleni. Nadaljujeva po potki in vedno bolj je vroče. 



Pri klopci z lepimi razgledi narediva  postanek, se zmeniva. Odmaknjena je od poti in je ne vidiva.  Nevede greva mimo, pa bi že prav prišel kratek počitek.  Usmeriva se proti kavernam. 




Trave ob poti so še resaste rjave, nekaj rožic pa že cveti: pomladanski jeglič,
 navadni volčin, jetrnik. 






Tudi listi perunike že rastejo.  Spodaj se vijuga reka Soča, zgoraj pa je vso pot na ogled Sveta Gora. Avrikelj, prvi letos.  Lepi so ti zlati sončki.



 Pot se strmo vzpenja, za bolj varen korak so nameščene zajle.


 Skalovje Sabotina postaja vse bolj zračno.


 Pred nama so zopet stopničke in v skalah se že vidijo kaverne.



 Tovorni voziček naložen z bodečo žico, ponazarja tovorno žičnico iz doline Soče.


 Ogledujeva si kaverne, zaklenjene so.


Spustiva se do najnižje, ta je odprta. S svetilko v roki se sprehodiva v vse smeri.




 V zaklenjenih kavernah gorijo luči. Tako se vsaj malo vidi v notranjost. Lahko se najame tudi vodič.










 Vse si ogledava in nadaljujeva proti vojaškemu rovu.



Dobro je razsvetljen in stopnice se strmo vzpenjajo. Kar nekaj časa sva v rovu, zanimivo je. 





 Pogled skozi strelno lino.


 Pri stranskem izhodu prideva ven. Ravno nad Planinsko kočo - okrepčevalnico na Sabotinu, 
v prostorih nekdanje karavle.


Povzpneva se na greben. Grebenska potka se nadaljuje proti Koradi in proti vrhu Sabotina,
 južna pot. Lepo je za pogledat.



 Spustiva se nazaj do koče in si narediva kratko malico.
Zakaj imajo sidro, mi ni jasno.


 Veliko je obiska.  Po asfaltirani cesti iz Goriških Brd  se lahko pripeljejo do okrepčevalnice. 




Razgledi v daljavo so rahlo zamegljeni.






 Odpraviva se na mejni greben in nadaljujeva po južni poti proti Solkanu.





 En korak v Sloveniji, pa drug v Italiji, ko stopava po kamnitem grebenu. Zelo pogosto so postavljeni  mejni stebrički. Ostanki Soške fronte so vidni ob  vsej poti.





 Vrh Sabotina, ima 609 metrov nadmorske višine.


 Vpišem naju v knjigo, potem se malo razgledava. Kaninsko, Krnsko pogorje, Krn, Tolminske gore so kot dolg bel venec.





 Pred nami se dvigajo J. Alpe. Na desni Soča in Sveta Gora. Na levi pogled vse do morja in na Goriška in Italijanska Brda, Furlansko nižino in Dolomite v ozadju. Za nami pa se dviga Trnovska planota. Pod njo pa po Vipavski dolini do Nanosa in Vremščice. (Splet) 
Pa se znajdi, če se znaš.






Sveta Gora je  vso pot na ogled, po severni in južni strani. Spodaj pa Soča in ob njej Soška cesta. Zraven pa črpališče Mrzlek.


 Tudi  proti morju se malo odpre. Je pa zabrisan pogled z medlo svetlobo.
 Hodiva po grebenu in na koncu se vidijo ruševine  cerkvice sv. Valentina.
 Na levi  strani ruševin je Čavn, na desni Vipavska dolina.




 Pogledujem nazaj proti vrhu.


 Hodiva po cerkvi in se razgledujeva naokoli. 



                                                          Tudi morje se vidi.




Nadaljujeva po poti.


Spodaj se že vidi stari  kamniti most in obe Gorici. Pri napisu TITO je pogled v dolino še lepši.





 Mogoče ujameva še vlak malo pred 16.00, naju prešine.  Dosti hitro se spuščava in že slišiva promet s ceste. Še strme stopničke in malo po asfaltu. 



Pa po bližnjici in že sva pri Solkanskem mostu. Še fotki  kolesarske ceste spodaj in  kamnitega mosta, z največjim lokom na svetu. 



Solkan, cerkev in hiše so že pred nama. 


Pomlad je že dolgo tu. Forzicije imajo že temne cvetove in sivka in rožmarin širita opojne vonjave.


  Imava še malo časa, da pospraviva v nahrbtnik, kar ne rabiva.
Po GPS sva prehodili 9.50 km, hodili  5.00 ur in naredili okoli 510 m višincev.


 Krasen dan, lep izlet je za nama.

"Kilometer, ki ga prehodimo s prijateljem,
je dolg le sto korakov."
/Ruski pregovor/


Ni komentarjev:

Objavite komentar