nedelja, 29. april 2018

Sneg in rože - pomlad nad Hruščansko planino

Hruščanski vrh in Klek, preproge snega in pisanega cvetja. 


Lepše pomladi še nisem videla, kot je na Hruščanski planini in vrhovih nad njo.
Peljem mimo Plavškega Rovta in pogled mi obstane. Bele princeske že cvetijo. Tudi Prihodi so že ovenčani z njimi.  Na hitro naredim nekaj fotk in peljem naprej.

 Rogarjev rovt, narcise že zvedavo pogledujejo iz mrzle zemlje. Triglav in Rjavina se sončita za hribi.



Strmo se vzpenja cesta. Pri ograji pred planino zavijem levo.  Po uhojeni potki hodim 
ob robu gozda. 





Vse cveti, iz snega kukajo pomladanski žafrani. Čisto majčkeni pa veliki, največ je nunk, ta belih. Vmes pa žarijo lila, razcveteni in  v popkih. Pa zvončki cingljajo, cin cin..


Kurice  in zaplate snega, me spremljajo skozi gozd.


 Tudi najmanjši alpski zvonček je med cvetjem.


 Še srček za prijateljice, z dodatkom pomladi.


 Večkrat me zanese proti desni, pa me sneg čez potoček hitro vrne nazaj na pot. Splašim veliko ptico pisanih barv, mogoče je bila kura. Prehitra je zame.  Pred mano pa planina, ravnica in zvončki cinglajo  povsod, veliko jih je. Preproge cvetja so vse lepše,  barve se prepletajo. Poleg pa pogrinjala iz snega. Kot beli prti ozaljšani s cvetjem, za veliko predstavo prihajajoče pomladi in  odhajajoče zime. Stojim in občudujem  aranžmaje,  ki jih naredi lahko le narava. 


 Pri koritu  že vidim sedlo v strmini.


Lovska preža je nova, zemlja po pobočju je polna razpok. Na sedlu se pokažejo vršaci  v daljavi: Bohinjske, Pokljuške gore in nadaljevanje Julijcev preko Triglava in vrhov naprej proti Škrlatici, Špiku, Mangartu, Visoki Ponci. Tudi proti Stolu, Belščici so razgledi, le rahlo zamegljeni.



Gledam Mojstrano in skalovje Grančišča na eni strani. Na drugi pa Jerebikovec v  grebenu Mežakle. Spodaj pa  zamegljene Jesenice. 

 
 Planina  na Dovški Rožci  je videti brez snega.  Gore so lepo pisane. 


Spomladanska resa  se blešči v soncu.


 Lepo bo na Hruščanskem vrhu, to že vem. Kukavica se sliši nekje čisto blizu. 




 Sveti Izidor, pred njim pa sneg. Globoke so luknje, previdno hodim ob robu.


 Na vrhu obstanem. "O, kako lepo", vzdihujem naglas. Proti Dovški Babi je po grebenu 
še nekaj snega.


  Koprivnjak  pa je zebrasta  paleta, belo temno se prepleta.


Hruščanski vrh, po robeh  je nanešen sneg, ob njem pa cvetijo žafrani vse polno jih je. 


 Tosc, Rjavina,Triglav, Vrbančki, Cmir, Stenar, Škrlatica, Oltar,
 Jerebikovec, Mojstrana, Grančišče, Vrata.





 Vpišem se  v knjigo, 25seta sem vpisana v letošnjem letu.


  Spuščam se po mejnem grebenu. Družbo mi delajo rožice in sneg, prepletajo se eni z drugim.




Pod  sedlom Rožca in strmini proti Kleku se nekaj dogaja. Ženitni ples ptic se odvija pred menoj. Velike ptice derejo se kot srake, svetle po hrbtu vzletavajo v parih. Se spuščajo na tla in zopet v višave. Čisto nad glavo mi letajo, pa jih ne  ujamem v objektiv. 



Nanosov snega je precej  in previdno stopam čez.



 Pomlad pomlad,  vse razganja. Narava se prebuja in z njo vse drugo, življenje dobiva nov smisel.  Sedlo Rožca je čisto zeleno, trava je dobro pognojena še regrat raste. 



 Pogled nazaj. 

 Klek, gora pred menoj in  pisana pobočja Koprivnjaka. 



 Golica


Tudi Hruščanski vrh, Dovška Baba,  Gubno, Kepa vse je zebrasto.  Tako pisanih hribov še nisem videla.


 Julijci so vso pot na ogled.


  Golica pa Struška sta že skoraj kopni. Ko gledam proti Stolu,  pot je lahko drugačna. 



 Vrh Kleka in cvetoča resa. Še kupček snega je tam blizu. Počasi se vzpenjam. Uživam, na vse konce je čudovito. Lepo je včasih hoditi sam, prepustiš se naravi in ne misliš na nič.


 Vrh Kleka- Petelinjek sameva. Majhen možic in šopek rož cveti ob njem.

 Naredim si počitek in občudujem naravo okoli mene. Izbrala sem pravo turo lepše ne more biti. Rožice in sneg in tišina in mir.  Golica je čisto blizu. Nobene gužve sama sem.



Karavanški predor v Avstriji.


 Še do snega stopim, pa me prešine ta otročja.


 Naredim snežaka z roko v roki, za prijatelje. 


 Saj je pomlad in ljubezen je v zraku. Topi se mi sneg pod rokami, na hitro sta narejena.
 Še fotka za slovo in že sestopam proti sedlu.



Spustim se po pobočju pod nogami pa voda.  Zmrznjena zemlja se  tali in korak je zelo previden. Že vidim Mokotovo bajto,  v dolini pa pastirsko kočo na planini.


 Zgoraj se spogleduje z belimi vršaci Hruščanski vrh.



 Neskončna spokojnost  se čuti v naravi.  Rožice povsod, voda lije po zemlji,
 ko se bližam bajti.



Malo poslikam in se spustim po pobočju. Tik ob robu gozda vodi stezica proti Hruščanski planini. Spodaj se vidi tudi cesta, ne vem še kam pelje. Na planini pa je polno zvončkov, 
žafrana in drugih rožic.





 Gledam odsev na gladini jezerca pri koči in greben, ki se ogleduje v njem. 



Obiskovalci so že tu. Spustim se  do starega kamiona, ki stoji malo pod planino.
 Spomin na  stare čase.



Nekaj pohodnikov še srečam. Hruščanska planina in vrhovi nad njo so čudoviti. Ozaljšani z rožami vseh vrst in snegom, ki da pomladi svoj čar.



 Za trenutek se ustavim še pri belih princeskah, niso več same.



 Po GPS sem prehodila slabih 9 km, hodila 5.00 ur in naredila  okoli 780 m višincev. 


 Samotne poti in čudovita narava..


V tišini se lahko pove veliko stvari, lepo mi je.

Nikoli nihče ni rekel,
da je življenje lahko,
rekli so samo,
da se splača živeti..
/Avtor neznan/

2 komentarja: