petek, 14. julij 2017

Za vsako bolezen rož'ca raste - Obranca


Je rekla teta Pehta....
 

 in odpraviva se z mojo Iro po rož'ce na Obranco.
 

Na klancu vrh Poljan - Kočne, začneva najino potepanje.

 
 Tam je oznaka za pohodniško pot.
 
 
 Komaj stopiva v gozd že zagledam šotor in kolesa.
 
 
 Tiho greva mimo, da jih ne zbudiva.  Le malo naprej se mi smehlja lepa gobica, marela.
 

 Samo na fotki jo vzamem s seboj.  Pot se strmo vzpenja in za  skalovjem 
 


 se  pot odcepi desno, za Poljansko Babo.
 

 
 Hitro sva tam in vsa temna  izgleda kot okamenela princeska.
 

 Žalostno sklanja glavo in razmišlja zakaj je tako sama.. Malo pokukam izza skale,
 tudi na vrh plezajo.
 


 
 Pritrjena so sidrišča in vpisna knjiga je v valju.
 

 
Nadaljujeva po poti, vmes se občasno kažejo razgledi. 
 
 

 
 Na ravnici so smerne table, na Obranco greva. 
 

Stezica v gozdu se prevesi in  sva pri vratih planine.


 Živino že slišim.
 
 
Komaj stopiva na jaso že hitijo k nama  osliček, žrebe in za nameček še zvedava krava.
 
 
  Osliček voha Iro, ta se prestraši in se suče naokoli. Z eno roko božam žrebe po gobcu,  z drugo vlečem Iro stran od oslička  in obenem glasno mirim kravo. K sreči me ta uboga.  Kar malo pester  umik mimo te zvedave trojke. Pri spomeniku padlim partizanom  je nova ograja.
 
 
 Še malo pa sva na vrhu Obrance. Nekaj razgledov je, Blejsko jezero ne vidim prav pogosto. 
 

 
 Še k pastirski koči pogledam, lepa je z zeleno streho.
 
 
 Omamno diši okoli mene, žlahtne vonjave po medu se širijo čez pobočje proti vrhu.
 
 
  Rumeno cvetje prave lakote diši, vse polno jo je.
 
 
Tudi  beli cvetovi rmana so vmes
 

 
 in rdečeroza  obarvana dobra misel.
 

 
  Le šentjanževk ni, rumeni cvetovi so že rjavi in obleteli. Rože so že od nekdaj spremljale  ljudi.
Že  njih imena  marsikaj povedo.
 
 
Še navadni čistec je med njimi

 
  Pogled na  pašnike posute z različnim cvetjem je pomirjajoč. Ne upam pustiti Ire same pri klopci.
 
 
Skupaj nabirava rožice. "Rožica med rožicami," ji govorim na glas  ko jo vlečem  za sabo.
 

 
Vsakih po malo  naberem, da bo za čajčke čez  leto.  Občudujem cvetove, ki  je vsak zase prava umetnina.  Navadna smetlika je tako krhka in lepa.
 

 Le kaj se menijo med seboj, ko se vzpenjava med njimi. Ko bi jim znala prisluhniti.
 

 
 Za različne zgodbe  poskrbijo rože. So nekaj čudovitega. Še doma uspevajo lepše, če se pogovarjaš z njimi. Vzpenjava se  proti vrhu, križa na drevesu ni več. Na klopci med rožami si narediva počitek.
 


 
Lepo je  na planini.  Lipovo cvetje še nima omamnega vonja.  Malo počakava, potem pa po drugi strani, mimo  zalega klobučka  in mogočne lipe odideva proti najini potki.
 


 Živina se drenja na kupu v senci dreves in počiva.
 

 
Le zvedavih konjičev ni videti.  Sva že izven planine in Ira zopet  počasi ubira korake.
 


Mimo cvetočih ciklam,
 

s pogledom proti Koroški Beli.
 
 
 Pa sva pri cesti,   skozi drevje  vidim dolgi tovornjak s prikolico. Gledam, nič se ne premika, stoji na vrhu klanca. 
 

 Okvara, pravi šofer in spodaj na avtocesti iz Bl. Dobrave je nesreča in na Rečici se vije  kolona vozil proti Bledu.  Čuden je ta 13. julij,  zmešnjave povsod.  Najina pot  do doma se je zavlekla,
 toda  imele sva se lepo.
 
Poleti se pesem sama poje...
/ William Carlos - Williams/

Ni komentarjev:

Objavite komentar