ponedeljek, 24. julij 2017

Uskovnica - Pokljuka


Energetske točke, Kapelica Marije Kraljice Miru,
Planinska koča na Uskovnici...



Rudno polje, tam parkiram.


Krave se sprehajajo po cesti. Z jutranje telovadbe hitijo na zajtrk, ali kam drugam.



Le trije telički ostanejo pod smreko.


 Mama krava jih s pogledom budno pazi ko se smukam okoli njih.



 Ne vem, če je ista, ena se požene za nama in glasno opozarja, da so one glavne.  Ira se boji še od zadnjega srečanja na Obranci in kar malo hitreje stopava po asfaltu. Nič ne pomaga, še krava da v višjo prestavo in naju že skoraj dohiti. Ne kaže drugega kot da se ustavim in ji z odločnim glasom ukažem, "Nazaj, gremo Cika, Liska nazaj" Ne spomnim se veliko kravjih imen, toda deluje.
Ustavi se in muli travo le malo stran.
 Lahko nadaljujeva  in se pri odcepu za Uskovnico  spustiva levo, po peš poti.
 


 Pa jih zagledam kroge,  že dolgo nazaj sem bila tu.



 Spustiva se na travnik in obhodim kamenje.


 Na tabli so navodila.
 


Različnih velikosti so krogi ali je samo nekaj kamenja naloženega na kup.  Meni daje vtis ne preveč dobro označenih in zapuščenih zdravilnih točk.  Škodi verjetno ne, če se sprehajaš  po tem delu travnika. Je pa zraven "štanga" za elektriko, čudno.
 

Pri Uskovnici
Zemeljsko magnetno polje niha s frekvenco med 7,8 in 8 Hz. To nihanje se imenuje Schumannovo valovanje. Na človeka deluje zdravilno,
obnavlja njegove moči in ga napolni z energijo.
Del narave smo, zato je sožitje z naravo povezano s telesnim in duševnim ravnotežjem. Človek ni ustvarjen tako, da bi lahko dalj časa zapored brez posledic preživel med zidovi v stanovanjih in stavbah ali pa zaprt v vozilih.( splet) 
Ne vem ali je  samo v glavi ali me res manj boli noga ko hodim okoli kamnov.
 Nadaljujeva naprej po cesti.
 


 Pred nama se kažejo Bohinjske gore. Pri smerokazih sva,
 

do sem se lahko pripelje z avtom.
 

 Naprej je dovoljeno le za lokalni prevoz.
 


 Kmalu zagledam drevo in za njim kapelico. Zadaj pa vrhove, ki niso preveč dobro vidni. Polno je smerokazov.
 

 Dva kolesarja, prijazna mladca iz Boh. Bistrice se odžejata pri koritu z vodo.
 

 Pa naredi eden fotki z gorami in kapelico v ozadju, hvala.
 

 Še več kolesarjev pelje mimo korita. Smerokazi usmerjajo na vse konce.
 

 Narediva počitek pri kapelici,
 
 


potem pa nadaljujeva do koče na Uskovnici.
 











 Lepa planinska vasica z nekaj hiškami in veliko  kočo.
 
 
Veliko je miz in klopi zunaj.


 
Prvič sem tu, pa tako blizu.

 
Lep razgled se odpira na vse strani, ki je še lepši, če gremo nekaj minut navzgor do korita nad pastirskim stanom. Na vzhodni strani vidimo v bližini gozdnata pobočja in vrhove pokljuške planote proti Goreljku; pogled na južno stran objame cel venec gora od Možica nad Soriško planino prek Črne prsti, Rodice, Šije, Vogla, Podrte gore do Mahavščka in Bogatina na zahodu; pred Voglom se dviga Rjava skala s Ski hotelom Vogel, desno vidimo del planote Spodnja Komna tja proti Bogatinu, blizu pa je v smeri proti zahodu vzhodni gozdnati del Fužinskih planin nad dolino Voje z Vogarjem v ospredju; izredno lep je pogled proti severozahodu, kjer vidimo vrhove nad Mišeljsko in Velsko dolino z Mišelj vrhom ter vrhove od Zelnarice prek Kanjavca do Šmarjetne glave, v bližini pa Tosc, ki zakriva pogled na Triglav.
 
 



Berem doma in gledam fotke, pa mi ni čisto jasno kateri vrh je kje. To bi samo Janez vedel.

 
  Veliko je še krajev, kjer  nisva bili in bi zmogla tudi Ira. Ogledam si dom, lepo je tukaj in počasi se odpraviva nazaj. Malo me skrbi, počasi se premika moja kosmata bučka, je že vroče. Nič ni pri volji  za uživanje na travi in hitro se usede ko fotografiram.
 



 
Še nekaj jih srečava, ki grejo na Uskovnico. Nazaj se potka skoraj ves čas
malo vzpenja in gre bolj počasi.
 Pri kamnih ni nikogar, še malo pa sva na cesti.
 


 Tudi pri odcepu za peš pot so parkirani avtomobili, je kar nekaj prostora. Srečava znance s pasjimi prijatelji. Hodiva po cesti, krave počivajo nekje v senci, ni  jih videti. 
 Na Rudnem polju  je kolesarska tekma.
 

 Čakava na trenutek, da švigneva čez cesto. Ne ovirava nikogar, na vidiku ni nobenega kolesarja.
 


 Pa sva pri avtu. Še sreča, da sva imele dovolj pijače in tudi pri koritu sva lahko dolile vode.
Po GPS sva prehodili dobrih 8 km, hodili 3.10 ure in naredili okoli 200 višincev.
 

Luštna  zanimiva pot, primerna za velike in majhne in tudi kosmate bučke, ki ne zmorejo več dolgih poti.  Za vse, ki jim korak ne dovoljuje več daljšega potepanja.
 
 Trenutki , ki dajejo smisel življenju in lepšajo vsakdanjik...Majda

Ni komentarjev:

Objavite komentar