V gozdu med Bledom in Poljšico pri Gorjah raste smreka velikanka.
To znamenitost Bleda si greva ogledat z mojo Iro.
Parkiram pri železniški postaji Bled.
Le nekaj metrov se spustiva po cesti proti jezeru in na desni je smerokaz v obliki smreke.
Potka se malo vzpne in kmalu vidim spodaj železniško progo.
Pa sva pri dveh stezicah. Enkrat sem že šla do te smreke, ko smo šli na Iglico. Nadaljujem po potki, ki vodi bolj naravnost. Je lepo sledljiva, samo občasno zelenje mi ni znano.
Tudi oznak ni nobenih. Nekam že vodi in nadaljujeva po poti. Pa sva kar naenkrat tam.
Začudena gledam info tablo, ja pri smreki velikanki sva. Malo jo poslikam, tabla je zapackana od smole in kmalu ne bo možno razbrati napisanega.
Res je velika.
V višino meri 37 m, njen obseg je 378 cm in stara je okoli 120 let.
Iz te smeri do smreke še nisem šla. Nazaj greva v drugo smer. Le nekaj metrov od smreke je skala z rdečo piko in na drevesu je majhna smrečica.
Na Iglico smo nadaljevali naravnost po stezici. Najina potka pa zavije ostro levo proti klopci,
ki se že vidi.
Če bi se vzpenjale po tej poti, bi pri skali zavili desno, do smreke. Potka mi je znana.
Zanimiva je, vodi ves čas ob robu in včasih se pokaže spodaj jezero in kamp v Zaki. Tudi kakšna smrečica je na deblu. Na razgledni točki se malo ustaviva. Ojstrica je vsa zelena in železniška proga spodaj se komaj vidi.
Nadaljujeva in kmalu vidim potko po kateri sva se vzpenjale.
Še k jezeru greva malo pogledat.
Ljudje že pripravljajo brisače. Opazujem laboda, ki si čisti odvečno perje. Lep je.
Račke še vse zaspane počivajo na obali jezera. So imele nočno kaljenje miru.
Le nekaj se jih rahlo pozibava na gladini jezera.
Še po lesenih mostičkih se sprehodiva
in ob cesti greva nazaj.
Lušten izlet imava in moja kosmata bučka ni preveč utrujena.
Človek ne tke mreže življenja,
saj je le nitka v njej.
Karkoli naredi mreži,
naredi sebi...
/ Avtor neznan/
Ni komentarjev:
Objavite komentar