V polhograjske višave...

  Na Grmado nas vodi pot....

 

 

Včasih že tako nanese, da je na vrsti kakšen hrib v drugem kraju. Polhograjski hribčki so že na pogled luštni in iz našega konca premalokrat obiskani.  Z Emilom se dobimo v Medvodah in nadaljujemo skozi Soro, Trnovec in naprej po cesti. Izhodišče naj bi bilo iz Topola. Pa je zaštrikal malo pred nami v klancu en Raw 4  in avtomobili se ustavijo. Cesta zasnežena in deloma poledenela in speljati ni  več mogoče. Pa se obrnemo nazaj do zaselka  in od tam se prične naša pot. 

 

  Od parkirišča desno, mimo  gostilne Ločnica jo uberemo. 

 

 Drevesa ob poti so čudovita. Odeta v belo ivje in sneg so smreke in drugo drevje prekrasni. 

 

 

 

Cesta je kar dolgo zasnežena in tudi malo poledenela. Pa  se začne asflat zelo strmo vzpenjati, da  komaj dohajam "mladino" spredaj. Sopiham v breg in si delam počitke s fotografiranjem.

 

  Hiška zgoraj, ob cesti ograja in sonček v drevju. Na ovinku se skupina pripravlja  za plezanje,

 po opremi sodeč.

 

Cesta postaja kopna in vedno bolj  strma.

 

 

Pogledi po hribčkih naokoli so enkratni. Tudi Grintovec in vrhovi okoli se lepo vidijo.  Na levi se že vidi naša Grmada

 

 

 in kmalu smo pri kmetiji odprtih vrat Gonte.

 

 Kar malo se oddahnem ko korak v zimskih čevljih ubira pot po zasneženi potki.

 

 Pogled je takoj še lepši. Stezica je rahlo poledenela, saj so imeli prejšnji dan  nočni pohod.  Pove prijazen mladenič, ki naju z Marjano prehiti. Užitek je hoditi po snegu. Celo nekaj varoval je v zadnjem delu poti, za bolj varen  korak. 

 

 

Ob poti  zasnežena klopca in razgledi na Julijce in hribčke naokoli. Lepo je!

 

 

  Grebenček s klopco in smerokazi. Obiskovalcev je kar dosti. Še do konca grem in mimo skrinjice, pa se pozabim vpisat. 

 

Še  mala kužika je  prišla na vrh in za nagrado se malo pocrklja. 

 

 

   Na hitro pomalicam, nadenemo si  male dereze

 

 in se spustimo po stezici proti Gonteh.

 

 

Tošč in sv. Jakob in K.S Alpe, povsod sije sonce.

 

  Še na kavo  gremo na kmetiji. 

 

 

 Pravi zimski vrt  je tam notri. Asparagus, praprot, jeziki  in drugo zelenje se je razraslo..

 

 

 Že petnajst let rastejo te rožice nam pove verjetno lastnik lokala, ki streže.  Navzdol po cesti gre hitreje,  soncek dela čudovite kulise ob poti in  aparat škljoca.

 

 

 Tako je toplo, da mi še aparat ni zmrznil, jaz pa sem napravljena za  globoko pod nulo. Sneg se že usiplje z dreves in pršeče zavese se kar vrstijo. 

 

 Še nekam gremo, k Mateji na obisk.

 

 

  Tam pa nas pričaka  obložena miza, pojedina za celo vojsko.  Toliko stvari, da ne vem kje naj začnem.   Vse je tako dobro, pa ne morem več, še sladica  malo počaka. Prijetno klepetamo, čas hitro mineva in ko že razmišljam da bo treba dvigniti ta zadnjo dobi Mateja še obisk. Nina, z majhnim luštnim dojenčkov pride naokoli. Še malo poklepetamo potem pa se naša skupina odpravi proti Gorenjski. Zunaj je megla že čisto vse zakrila. Turobno se je  voziti po avtocesti, ko se nikamor ne vidi. Še sreča da smo imeli na Polhograjski Grmadi  sonček, čeprav je včasih kukal le izza oblakov.

 

 

Ne moreš preprečiti, da ptice zaskrbljenosti letajo nad tvojo glavo.

Lahko pa preprečiš, da se ti ugnezdijo v laseh.

 

Kitajski pregovor