petek, 11. november 2016

V objemu zime...

 V belino odeti Visoki Mavrinc  (Špica v sedelcih) 
je najina današnja pot....
 
 
 Več vrhov imam v mislih ko sedeva v avto. Odvisno na katero stran bo več jasnine ko pridem do ceste. Proti Završnici je vse megleno, proti dolini pa  modrina neba in že peljem v to smer. Mogoče zavijem proti Sr. vrhu, pa so gore pred menoj vse sijoče in peljeva se  naprej. Sonček   ožari  Špik v Gozd Martuljku.
 

 Tudi pri Jasni je preveč lepo da bi peljala kar mimo.
 Razor, Prisojnik in  sence v jezeru, čudovito. 
 

 
 Na drugem ovinku so ob krajih ceste že sledovi napluženega snega. Zato poskrbi Rašo s svojim strojem. Planinski dom Na Gozdu sameva, parkirišče tudi.
 
 
 Ira  uživa na prvem snegu. Spustiva se navzdol po cesti pa so  tačke moje kosmate bučke že dvignjene. Sol, ki jo je veliko na cestišču jo peče, k sreči je ob kraju dovolj snega, da greva naprej.
 


Sneg in prve smreke odete v bele obleke.
 


 
 Lepo je ampak zelo mrzlo, pa ne piha veter. Vse se  lima na roke, še aparat. Prsti so otrpli in ne morem fotografirat.  Kmalu bo bolje ko se ogrejem, tolažim sama sebe.  Greva mimo klopce letos jo prvič vidim, pa sem že hodila tod mimo. Hodim po skoraj zakritih sledeh. Mraz je v gozdu malo popustil in  fotografiram grmičke ob potki.  Kmalu se skozi drevje pokaže Prisank.
 


 
 Višje sem lepše postaja, gore so vse obsijane s soncem. Krasen dan, še dobro da sem izbrala te konce. Mojstrovke, Robičje, Kumlehova glava vse je na ogled.
 

 
 Sva na sedelcu, tudi proti Kumlehu so na začetku poti vidne sledi.
 

 
Najina potka vodi desno sončku nasproti.
 


S snegom obložene veje ruševja so čudovite.
 
 
 Pa ni veliko snega kakšnih 10-15 cm ga je po stezici.
 




 
 Ravno prav, da je korak prijeten in uživanje v snežni belini enkratno. 
 Na vrhu  Visokega  Mavrinca sva, 1562 metrov visoko.
 



 
 Razgledi od Frdamanih polic, Špika, V. Ponce, Škrlatice, Razorja, Prisanka.



Mala Mojstrovka  je  bela in osvetljena od sonca,
greben Robičja, Kumlehi vse je zasneženo.
 


 
 Beli otoček obdan z ruševjem je  Visoki Mavrinc, nikoli ne razočara. Klopca in pogledi v dolino proti Jasni, Krnici, Tonkini koči in cesti ki se kot kača vije proti Vršiču.
 


 Macesni okrašeni s snegom so  čudoviti.
 

 Izza oblakov na drugi strani se vidi Kepa in Dovška Baba.
 
 
 Stojim in občudujem svet okoli mene, lepo je na tem vrhu.
  Pa se pričnejo valiti sive megle iz doline in zakrijejo poglede.
 

 
Dvigajo se vedno višje in oznanjajo, da je lepe predstave konec.
 






 
  Dovolj dolgo je trajalo, da se mi smeji vso pot navzdol.
 
 
 Odpadlo listje ob poti, suhe trave ki štrlijo iz snega, luštna je ta pot in hitro sva pri cesti.


 Peljala bi še naprej do info tabel pogledat deklico, pa je megleno  proti Vršiču. 
 

 Vso pot gor in dol ne srečam nobenega avtomobila, le Rašo s svojim strojem je  ob cesti.


 Ujeti trenutki  v objemu  zime, čutim zadovoljstvo ki me preveva.
Včasih je potrebno čisto malo in to šteje.
 
Ni pomembno koliko let je v tvojem življenju,
pomembno je koliko življenja je v tvojih letih!

4 komentarji:

  1. Sneg in sonce in toooliko modrine. Lepo, lepo.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. In tvoja rdečina ruja, vse barve narave so čudovite..

      Izbriši
  2. Ti si pa zimo že kar za svojo vzela? In jo tudi lepo doživela!

    OdgovoriIzbriši
  3. Sprehod po s snegom okrašenem gozdu mi je vedno najlepši.

    OdgovoriIzbriši