Čarobni svet belih smrek....

Pravljica na belih poljanah.

Ostanki ruševin na Vošci, na snežnih poljanah pa smreke odete v belo.

Parkiram v Srednjem vrhu, ko vidim gore v daljavi žareče od sonca me nekaj prešine," na Vošco".

Sedem nazaj v avto in se odpeljem naprej do stare kasarne. Pred dvoriščem Jureževe domačije je nova tablica- Pozor pes.

Pa je ves prijazen danes ta kuža, ko nimam Ire s seboj. Prilizuje se za priboljške.

Martuljške gore so brez oblačkov, Jalovec, Mojstrovke, Mangart vse se vidi.

Snega je z višino vedno več.

Grmički ob poti so na debelo obloženi, skozi drevje opazujem macesne poprhane s snegom.

Na poti, ki se skozi gozd strmo dviga se vidi zabrisana smučina in odtisi čevljev. Ko pridem iz strmine gozda obstanem in vzdihujem, "o kako lepo."

Smreke kakor stražarji strnjeni v vrsti stojijo ob jasi in se dvigajo proti nebu. Bele smreke, to je meni najlepše v zimskem času. Vmes pa se zlatijo macesni.
Malo pod gozdno cesto se pokažejo Julijci.

Hodim naprej a pogled mi uhaja na vse strani.

Cesta je zvožena, kolesnice so široke.

Pred Jureževo planino me pozdravi sonce. Obsije lepe smreke in drobni kristalčki na snegu se zableščijo.

Gore so čudovite.

Pri smerokazu za Vošco se kolesnice nadaljujejo po cesti, pred mano pa so koraki globoko pogreznjeni v sneg.

Še malo in zagledam ruševine in bele poljane in smreke odete v belo in dolgi venec gora.

Sanjam, ne morem naprej kar stojim, nebeško lepo je.

Na snegu so čudne sledi.

Počasi napredujem proti vrhu. Snega je kar precej kakšnih 30 cm ali malo več, je pa suh in ni težko hoditi. Na Vošci sem, 1737 visokem vrhu. Skozi podrto okno ujamem v objektiv Jalovec in Mangart.

Še malo navzgor na belo jaso in občudujem gore, ki so kot na dlani.

Razgledi so enkratni vse se vidi. Trupejevo poldne je tudi belo, pa Bele peči...

...in Julijci od Vrtaškega Slemena, Kukove, Škrlatice, Špika, Prisanka, Pelcov, B. Grintovca Jalovca, Mangarta, Viša, Montaža.. ..

Tudi Avstrijske gore so lepo vidne, z Dobračem v ospredju....

Še Kamniti lovec se vidi in sv. Višarje, gledam panoramske poglede.

Spustim se do vpisne knjige pa nimam pisala, škoda.

Stojim pred ostanki ruševin in občudujem lepoto narave. Neokrnjena pokrajina in gaz na belem snegu, okoli pa hribi in gore. Že dolgo nisem videla toliko belih smrek. Zamišljam si pajčolanaste meglice preko belih poljan, nevidni ples gozdnih vil, le te manjkajo.