Tudi to se lahko zgodi ...

Sončno jutro se pričenja, ko se odpravimo po samotni potki nad Jesenicami.

Čez grabne Miha še ni šel pa mu pokažem pot, saj za višje ležeče cilje ni ravno primeren čas. Globoko in dolgo gaženje snega meni ni ravno v veselje, pobere preveč energije.

Sončni žarki rišejo svetle pramene skozi gole veje bukovega gozda. Listje šumi

na pomrznjeni zemlji.

Jesen počasi izgublja bitko z vedno hitreje bližajočo se zimo. Potok Ukova je precej narasel, vode je kar veliko.

Sonce še vedno riše prijazne sence ko se bližamo skali. Gledam Miha kako previdno stopa čez vodo proti klinom. Hitim fotografirat, z Iro zopet ne bi prišle čez je preveč vode.

Tudi Marjanini koraki so zelo previdni.

Neham fotografirati in hitro opazim zakaj sta tako previdna. Skale so poledenele, spolzke.

Marjana mi ponuja roko, primem jo, stopim na kamen in se znajdem v vodi.

Pa ne sama, tudi Marjano potegnem za seboj. Ne vem kako je to ratalo, vsaka je z eno nogo zajela vodo v čevelj, kar čofotalo je v njem. Ni hudega, ko sedemkrat prečimo vodo bom zamenjale nogavice.

Zgodilo se je že, da sem pri nadaljnjem prečkanju potoka zajela vodo. Pa tokrat ni tako enostavno to prečenje, polno je smeha ko iščemo prehode mimo poledenelih kamnov. Kočica je še vedno ista, na mahu na strehi je polno listja.

Ko gremo zadnjič čez vodo zamenjava vsaka po eno nogavico in polivinilasto vrečko, saj sta čevlja od znotraj premočena. Natakneva si še gamašo pod mokro hlačnico in nadaljujemo

pot.

Skavarjev rovt je bel, pa ne od narcis kakor ga običajno vidim.

Miha prevzame vodstvo in pri prvi stezici levo zavijemo navkreber.

Debela peč in Brda se kažejo v daljavi.

Dolga strma stezica, ki vodi mimo lepe hiške. "Lepa je kakor iz pravljice Janko in Metka", se hecam.

Smučarski dom v Črnem vrhu sameva, Triglav se vidi le občasno in tudi Karavanke so zakrite, hitro se spreminja vreme.

Sedežnica je nekam čudna, pobrali so z nje vse sedeže. Konec je smučanja v Španovem vrhu. Hodimo po potkah mimo vikendic in pred nami je zgornja postaja.

Španov vrh 1334 metrov visok vrh, ki danes ni prav nič razgleden.

Na hitro pomalicamo saj mokri čevlji niso najbolj primerni za dolg postanek. Odpravimo se proti dolini ko se nekdo vzpenja.

Ko se oglasi zagledam Hedo, ki je kar pogosto na tem vrhu. Ne gremo po moji zamisli. Sneg je nameten in trda skorja se predira. Greva kar za Mihom in pridemo ravno tja, samo po drugi strani.

Gozdna cesta do Skavarjevega rovta je poledenela.

Malo pred prvimi hišami zavije Miha po bližnjici skozi gozd in pred lovsko prežo smo na potki.

Bližnjice, te so meni vedno daljše, paziti moraš kam stopaš čez podrto drevje in požagano vejevje in na koncu razen nove izkušnje nisi nič prej. Nadaljujemo po Rudni poti mimo kapele svete Barbare.