Tišlerica in Kresišče...

Potepanje nad Gozd Martuljkom..

 

 Čisto zbrkan dan. Ko zjutraj vstanem namesto zvezd na nebu škrebljajo dežne kaplje po oknih, pa imam že vse pripravljeno. Grem pa raziskovat. Dež le še malo rosi po šipah, Julijci so brez oblačkov ko vozim po ozki poti proti Srednjemu vrhu. Malo oklevam, pot do koče za Lepim vrhom je itak ves čas zaprta. Nič kaj lepa ni ta cesta, kolesnice so globoke in lukenj tudi ne manjka. Malo pred pašnimi vrati parkiram, še malo pa sem pri lovski koči. Živina se pase in me zvedavo ogleduje.V daljavi opazujem Špik v jutranjem soncu.

 

 

 Začetna strmina na kolovozni poti upočasni korak, gore so vedno lepše, dokler se ne umaknem v gozd. Prečim potoček, hitro sem mimo napajališča in  na planini Grajšci.  Čez Murnovec  se že sprehajajo sončni žarki, tudi križ na vrhu Kresišča  je viden.

 

Najprej grem malo po svoje, že dalj časa me mika Mojstrovica iz te strani, pa ne najdem nič kaj dosti napisanega o tej poti.  Povzpnem se na sedlo, lepo vidna stezica je ravno

 obsijana s soncem.

 

Po njej sestopim v travnato globel.

 

 Tam pa se sled nekam izgubi,  gledam naokoli in jo uberem desno.

 

 

 Kmalu sem zopet na stezici.  Sledim ji do večje skale in  zavijem levo po slabo

 vidni potki navzgor.

 

 

 Vijuga se sem in tja dokler ne zagledam naravni griček. "To ni nikomur podobno", razmišljam naglas.

 

 

 Skrivenčen macesen, tega sem pa že videla na fotkah. 

 

 

 Čez mokre trave grem do konca grebena in odprejo se razgledi na Julijce, Kepo in.... 

 "Je vrh, samo kateri?" 

 

 

Tišlerica (1757) je, ugotovim doma po sledi GPS na Googlu.
 Ko opazujem naokoli spodaj opazim gozdno cesto in stezico ki se vije navzgor. " Seveda, to je cesta iz Belce in vrh nad njo je po opisih verjetno Mojstrovica", sklepam.
 

  Uživam v družbi viharnikov,  lepih razgledih in se počasi odpravim nazaj. 

 

 

  Po kozjih stezicah sestopim malo nižje. Po poti mimo skale bi lahko  nadaljevala, pa pustim to pustolovščino za drugič.

 

 

Ura še premalo kaže ko imam  čas zase in  spustim se skoraj do planine. Grem pa še na Kresišče. Iz izkušenj vem, da so zame bližnjice daljša pot, pa še vso energijo mi poberejo. Na sedlu opazujem pohodnico, ki se vzpenja proti Maloškemu poldnu.

 

 

 Razgledi so lepi še Koroška je vsa na ogled.

 

 Občudujem gore, dolino in se vzpenjam proti križu. Dva mladca iz Martuljka mi odstopita leseni
prestol na Kresišču, ogromen je. 

 

 

 

 Ogledujem si grebenček in stezice, ki vodijo od Kepe, luštna pot.

 

 

 

  Naredim nekaj posnetkov in se odpravim  proti dolini.

 

 

 Pri mejnem kamnu se spustim navzdol. 

 

 

Vračam se po jutranji poti z razgledi na Martuljške gore, le rožic je bolj malo.

 

 

 

  Pri lovski koči me pozdravi kuža,  hitro sva prijatelja ko dobi nekaj  Irinih priboljškov.

 

 

 Ko  vozim nazaj proti Srednjem vrhu se šele  dobro vidi kako strma in razdrapana je ta  pot.
Slab začetek dober konec, pa poznam še en vrh, Tišlarca kakor mu pravijo domačini. .

 

Še misel Toneta Svetine-
 

Če se ne varuješ sam,

ne pričakuj, da te bodo varovali drugi...