Jelenkamen - Majdag: Meni najlepša gora

Na najlepšo goro, simbol Slovenije - Triglav iz Pokljuke...

Pretekli vikend hodimo čez Mrežce in si ogledujem Očaka čisto od blizu in porodi

se misel mogoče pa..., mogoče Triglav.

Vedno bolj me preveva, da bom zmogla. Ko je v glavi "pošlihtano" je narejeno že pol poti.

Če ne bo šlo še vedno lahko prespim v Vodnikovem domu. Misel mi ne da miru, dozoreva in vreme je ugodno pa se odločim za pot, sama. Moja družba je bila letos že tam gori in dvomim za ponoven vzpon. Bila sem že enkrat solo na našem najvišjem vrhu pred petimi leti, ko je moža huda možganska kap. Potrebna je bila sprostitev in premisliti kako naprej.

Pa gre, življenje gre svojo pot, z malo volje in potrpljenja se marsikaj uredi.

Čakam polnoč, takrat grem od doma. Vse imam pripravljeno, lahek SVK mi posodi Miha brez njega ne grem. Saj ga ne rabim povsod ampak tam čez ozki greben prav pride. Za dom bo skrbela Natalija in soseda Ančka. Ure se vlečejo pa prej ne grem, ne bi rada vso pot hodila v temi.

Pričakam polnoč in ob enih začnem s Pokljuke.

Vem, da mi bo luna delala družbo ko pridem iz gozda, na planini Konjščici se slišijo kravji zvonci.

Vidim Ablanco, luči v dolini, pot hitro mineva. Na Studorskem prevalu (1982) občudujem Viševnik, čudovit je v medli svetlobi lune. Še potka, ki se vije do Vodnikovega doma pa bom že bližje goram. Padajoče kamenje čudno doni v temi. Vehe in druge drobne mušice se zaletavajo v soj svetlobe moje čelke, ni dolgčas. Čakam obrise Vodnikovega doma. Gore nad njo imajo poseben čar, pa moj fotoaparat ni za nočne fotke. Na hitro nekaj pojem in nadaljujem naprej, pot mi je poznana. Na sedlu se križajo poti, nadaljujem v smeri Kredarice čez Kalvarijo po zgornji poti.

Malo nižje vidim stezico, ki vodi iz Krme pa se mi ne da spustiti do nje. Moja potka vodi čez skalovje, je polna jeklenic in oprimkov, zanimiva ni kaj. Ampak po stezici iz Krme se lažje hodi. Gledam prepadne stene Vernarja, Tosca, vrhove do Debele peči, pa zagledam znano rdečo rumeno nebo izza Rjavine.

Sonce, sonce bo začelo nov dan.

Hodim in gledam, čakam na trenutek ko se poraja začetek novega dne. Najprej majhno potem vedno večje postaja sonce, ko se dviga izza gore.

Krasen občutek, čudovito. Tako velikega sonca še nisem ujela v fotoaparat. Bela krogla okoli njega pa rumena svetloba.

Vrhovi gora dobijo svoj jutranji čar, fotografiram, pa moram naprej.

Čakam vetrnice, znanilce da se bližam Kredarici.

Pri Triglavskem domu na Kredarici (2515) je že nekaj ljudi.

Slišim glasove iz stene, se že vzpenjajo. Nekaj pojem gre kar težko dol pa je potrebno, če hočem tja gor. Palice so na nahrbtniku pas, pijača, čelada vse čaka, da pričnem moj vzpon.

Korak za korakom se vzpenjam, si pomagam z varovali in gledam par pred menoj,

ki vadi pripenjanje.

Fotkam, občudujem gore, koče in oblačke, ki se podijo nad Krmo. Za fotografiranje imam

poseben trak za varnost.

Malo pred Malim Triglavom (2725) spustim naprej skupino mladih v navezi, ki jih pelje vodič.

Pri odcepu za Planiko jih prehitim, imajo počitek.

Z Malega Triglava gledam ozek greben spodaj in najvišji vrh, na katerem se vidijo ljudje

in Aljažev stolp.

Pa sem ga, na vrhu Triglava sem ( 2864), preveva me zadovoljstvo občutki so božanski. Gledam Aljažev stolp in ljudi, ki se drenjajo okoli njega. Veliko obiskovalcev je na gori, prosim pohodnika

da naredi fotko.

Potem pa občudujem vrhove okoli Triglava, razgledi so enkratni še Dobrač se vidi.

Ne zadržujem se prav dolgo, ko se začnejo vsi ti ljudje spuščati po skalah bo velika gneča.

Previdno sestopam, vmes naredim še kakšen posnetek

in se pri odcepu za Planiko odločim za to smer.

Slaba je ta pot, veliko lepša, dobro varovana čeprav bolj strma je iz Kredarice. Ta proti Planiki pa ima malo jeklenic, še od teh je nekaj potrganih. Po skalnih ploščah je velika peska, grušča in moram dobro paziti kje so oznake, da ubiram pravo smer. Razveseli me šopek triglavskih neboglasnic.

Saj to sem vedela, pa sem hotela malo drugače zaključiti moj pohod na Triglav. Ravnina, ko že misliš da si na koncu pa zopet malo jeklenic. S pogledom na Rjavca in Gorjansko pot,

ki ima še sneg snamem pas in se preoblečem v kratke hlače. Namažem se s kremo sonce postaja zelo vroče. Šele ko spodaj vidim dom Planika pod Triglavom (2401) vem, da je mojega potepanja čez Triglav konec.

Ampak čaka me še zelo dolga pot. Ko zapustim "miljon" stezic, ki se vijugajo po pobočju od doma se že bolje počutim. Opazujem rože ob poti, tudi triglavska roža cveti.

Na sedlu sem in naslednji bo Vodnikov dom. Drugačen je pogled na gore kakor v soju lune.

A korak hiti dalje. Že vidim Vernar in pod njim Vodnikov dom ((1817).

Na terasi so ljudje postojim za trenutek. Bo šlo, utrujenost še ni prišla na površje in če se ne ustavim za dalj časa bo v redu.

Namažem se kremo in jo ubiram dalje. Opazujem drobno cvetje, veliko ga je. Pomislim na Zlatico, Otiva in ostale poznavalce cvetja kako bi uživali na teh lepih, pisanih, raznobarvnih šopkih ob poti.

Pred mano je švignil kačon, črni gad. Pa se je skril v zelenje preden pripravim aparat.

Čakam, da zagledam Ablanco.

Potka se dviga in spušča in je zelo slikovita, toda meni se ne ljubi več fotkat. Na prevalu sem,

pred mano je Viševnik in M. Draški vrh, še spust na Jezerca.

Tam si natočim hladne vode in nadaljujem pot. Še uro in pol je do avta, približno 10 vzponov drugače pa samo navzdol.

Zjutraj sem štela spuste in se veselila ko je šla potka navzgor, nazaj pride še kako prav. Že vidim cesto in moj'ga rdečka, ki sameva. Vesela sem, uspelo mi je na moj ljubi Triglav, toda nekaj zagotovo vem, če še kdaj sigurno ne opravim te dolge poti v enem dnevu. Zato pa so koče, da lažje dosežeš zaželeni cilj in se varno vrneš v dolino.