torek, 16. avgust 2016

Partizanska bolnica na Mežakli je obnovljena...

 Ob skalo prislonjena  majhna hiška, blizu oddajnika na "Špik-u", zraven Škrbine...

 V juniju in juliju letos so  končno obnovili dotrajano Partizansko bolnico na Mežakli.
 
 
Ob mojem zadnjem obisku oktobra lani  je bil žalosten pogled nanjo. 
 
 
 
 
Začneva na kolesarski,  na drugi strani podvoza avto ceste v Podmežakli. Na novo narejena vlaka, na pogled nič kaj lepa in nato desno po bolj prijetni stezici.
 
 
  Ob travnati potki  še zadnje rožice, ki že spominjajo na  jesen.   Ko se pomakneva z Iro  v gozd  sledi presenečenje,  jurček in malo stran še družinica, ki čaka da jih poberem.
 
 
 
 Sva na gozdni cesti in nadaljujeva levo po njej. Sonček sili skozi drevje, trave ob poti so visoke in  cvetovi modrega svečnika se globoko priklanjajo.
 
 
 
 " Ovinek"  trenutno je brez kosovnih odpadkov, smeti. Le kakšni smo ljudje, da tako visoko onesnažujemo naravo ko je dolini kosovno odlagališče, zastonj.  Sva pri  večji  skali in pot naju vodi  desno v strmino. 
 
 
 
 
 Prijetne so te potke, bližnjice ali malo daljše.
 
 
 Eno samo zvezdo opazim poleg stare markacije na vsej poti, vse je pobrisal čas.
 
 
 Kmalu sva pri odcepu, naravnost Zakop, najina potka pa vodi levo, na zgornjo stezico
in potem na greben.
 
 
 
 Oznak je bolj malo.  Nekaj novega, majhne zvezde na drevesih že na začetku grebena označujejo potko proti Zakopu.
 
 
 
 Kmalu zagledam veliko, rdečo zvezdo in smerokaz za Partizansko bolnico.
 
 
 
Iro privežem in se počasi spuščam po novo narejenih stopnicah. Za lažji  in bolj varen korak so poskrbeli markacisti  PD Jesenice. Kar 79 na novo nadelanih stopnic sem naštela,
 poleg ostalih naravnih. 
 
 
 
 
Spodaj pod pečino  je vsa lepa, v novi svetli obleki, bleščeča Partizanska bolnica.
 Podrli so staro  hiško in postavili novo. Spredaj je zaščitna  mreža za listje in padajoče kamenje. V notranjosti  je nekaj opreme: klop, miza, omara, polica. Še  nahrbtnih iz starih časov visi pri vratih. Pod skalo je urejeno kurišče in na mizi je omarica z vpisno knjigo, lepo.
 

 
 
 
Ni veliko prostora v njej, vendar je bila v času II. SV dobrodošel kotiček za umik pred sovražnikom. Vpišem se v knjigo vtisov, fotografiram in močno upam, da  novodobni vandali ne bodo  uničili ta naš kulturni, zgodovinski spomenik. Povzpnem se po stopnicah in z Iro nadaljujeva proti oddajniku.
 
 
 
 
 
 
Še deset minut ne rabiva do tja. Tam pa čudoviti razgledi, na mesto Jesenice in okolico, ter  grebenu  Karavank od Begunjščice do Kepe. 
 
 
 
 
 
 
Pomalicava in se spustiva na gozdno cesto. Predolgo ni odcepa za Zakop, vrneva se in pri Škrbini levo ubereva bližnjico do  ceste. Potem pa na desni, pri prvi stezici proti dolini.
 
 
 
 
 Spodaj gledam potko, ki  vodi na  Zakop do spomenika padlim borcem v NOB.  Pa drugič,  današnja pot  se bliža koncu dosegli sva najin cilj.  Rdeče obarvani plodovi jerebike krasijo pot.
 
 
 
 
Pri jutranjih jurčkih še malo pregledam teren, pa ni nič novega. Še travnata stezica in sva pri avtu. 
 
 
 
  Izlet za mojo kosmato bučko, potepanje z Iro naredi dan še lepši.
 
 
Še misel Toneta Svetine -
 
Življenje, to je slast in pesem zemlje...

1 komentar: