Trilobit, planina Seča,Veliki vrh...
"Dobro jutro racmani,"
pri Trilobitu pozdraviva skupinico, ki se pripravlja za jutranjo osvežitev.
Potoček Javornik je zelo glasen ko hodiva ob njem.
Skozi gozd pa tišina, le ptički včasih prijetno zažvrgolijo. Do planine Seča greva potem pa se odločiva kam naprej. Srednica je že obsijana s soncem,
še malo in pokaže se Skalaška pod njim pa Rida. Greben, ki sem ga le enkrat prehodila mi je še vedno zelo mikaven.
Na Seči pogled proti Julijcem, stari graničarski poti in amfiteatru.
Stezica za Vajnež je skrita med rušjem pa greva po globeli, zvabim Marjano nazaj na neoznačeno, zaraščeno potko proti Belščici. Nimam pojma kje ostali najdejo prehod skozi to zeleno džunglo, pa pišejo da se pride. Lezeva navzgor se vrtiva v krogu, šavje veje vse je zaraščeno. "Še kakšen lovec naju bo zamenjal za divjad," se smeji sestra.
Ko sva že precej visoko se obrneva in se vrneva na planino, greva pa po graničarski na Veliki vrh. Malo postojiva na sedlu Medvedjak nato se zaženeva v ruševje.
Strmina je nekaj časa kar huda ampak razgledi so lepi, po naši in Koroški strani.
Silhuete gora, oblački na nebu, Skalaška vse je na ogled. Avriklji so že odcveteli je pa encijan, ranjak in druge rože. Prehodi so lepi in potka suha, vedno mi je užitek ko se vzpenjam po tej poti
ob mejnih kamnih.
Pa sva na travnati terasi Struške, lepo je.
Murke, majhne in velike izstopajo med drugim cvetjem. Pri kontejnerju se nekaj dogaja. Marinar nosila in poseben tovor, okoli pa se mučijo radiomaterji, reševalci.
Pokvarjen agregat spravljajo v dolino. Julijci so zamegljeni, vrhovi Karavank vse do Kepe pa lepo vidni. Vpis v knjigo kratek počitek in
sestop skozi ruševje do koče Svečice na planini.
V vrhnjem delu pod kontejnerjem je veliko cvetočega encijana.
Pri koči ni nikogar le avto ki čaka na tovor, stoji tam.
Priganja naju čas pa se spustiva po prijetni stezici čez Mavre.
Hladna senca gozda prijetno dene ko hitiva proti gozdni cesti.
Nekaj časa hodiva po njej, za parkiriščem(desno) se spustiva levo po kolovozu in čez travnik do roba gozda na desni.
Potem pa sestopiva po stezici ob žuborečem potočku.
Vedno se najdejo nove potke, veliko jih je in vse vodijo v dolino. Kakšen odvečen korak naredi potepanje še bolj zanimivo, če je le časa dovolj. Pa še misel napisana na obledelem spominskem obeležju na poti do planine Seča.
"Popotnik, ne hiti in postoj
tu konec bil je moj
nekoč, nekje, bo tudi tvoj!
Ni komentarjev:
Objavite komentar