ponedeljek, 20. julij 2015

Debela peč v družbi sosedov..

Okroglež, Debela peč, Brdo - vrhovi nad  dolino Krmo...


No skoraj vsi, prvi v vrsti je le nekaj malega stran ob isti poti. ...
 
 
Jutro je še zgodno. Za čuda Natalija nima dosti proti zgodnemu vstajanju. Malo jamranja že mora biti, drugače ne gre, ampak zjutraj je pripravljena ob uri, ki jo določiva za odhod.
 Še pred pol šesto začneva od spomenika na Pokljuki - Pri Rupah..
 
 
 Zrak je že na začetku vroč, nobene osvežitve v obliki pihljajočega vetrca.  Le brenčanje muh se sliši visoko v krošnjah dreves.


 Na Lipanci  narediva kratek postanek za nekaj "fotk".


 
 Vrhovi zgoraj so brez oblačkov, lepo bi bilo narediti cel krog, pa dvomim o tem.... Pri smerokazih greva naravnost, po potki mimo lovske koče.
 
 
Je lepša in korak je bolj prijeten. Najin klepet prekinja prijetni zvok kravjih zvoncev. Koča nekdaj zelo lepa, se bo  vsak čas sesula vase.

 
 Škoda, pa na tako lepem kraju stoji. Tudi naslednja hiška ni več nikomur podobna. Mogoče se pa grejo krave skrivalnice okoli nje?



Veliko je cvetja ob poti, prevladuje rumena.


Kmalu sva pri balvanu, kjer naju  oznake usmerijo na markirano pot.
 


 
Tudi na tej mimo koče, se najde kakšna markacija, ampak po smerokazih je ona druga prava. Kmalu se pokaže prvi znanilec vsega lepega, Brdo.
 

 
 Še dobro si ne ogledaš poti, ki vodi nanj že je tu odcep za prvi vrh,
 Okroglež ( 1965 ).
 
 
 Res šteje malo manj  kakor ostala soseda, so pa razgledi z njega prav tako lepi.
V dolino se celo lepše vidi. Sestopiva po drugi strani in pred nama so Rjavina, Luknja peč, Dimniki in Macesnovec.
 


Zadaj pa  kar v vrsti imenitna družba od Dolkove do Kukove špice.
 
 
 O seveda, na najino stran ne smem pozabiti, tudi tu kipijo vrhovi visoko v nebo od Viševnika do Kanjavca. Triglav se kmalu pokaže v vsej lepoti, sramežljivo bel, najbolj oddaljen, tudi najbolj oblegan  v tem času. 


 
. Lep je pogled na te spokojne gore, ki vedno burijo duhove nam  "mravljicam." Nikoli jih ne osvojimo, ampak nam le dovolijo stopiti nanje. Debela peč,  lepo vidna že iz Okrogleža, ima  prve obiskovalce. Nekaj se jih že spušča po pobočju. Kmalu tudi nama uspe pristop na vrh.


 Prijazen pohodnik iz Ljubljane naju ovekoveči, preden nadaljuje svojo pot proti Brdu.
 


 Čudoviti  panoramski razgledi na  Julijce, Karavanke, na dolino Krmo.
 

 
 Lepo je, kar težko se je posloviti od  Debele peči, (2014) ko ni nikogar in se po mili volji  opajaš z lepoto in polniš baterije za  slabe dni.
 
 
 Spustiva se navzdol,  slišijo se novi občudovalci Debele peči.  Kmalu zagrizeva v strmino
 proti Brdu, (2008).
 
 
 Rož je neverjetno veliko. Povsod pisano cvetje, še tako majhna možnost v skalnem razpoki pa  že raste rožica. Le planik nisem videla, verjetno jih v tem koncu ni. Pod rušjem se na skali skriva napis, ko je odcep za Brdo. 
 
 



 
 Vsa pot je  skalnata,  na vrhu pa travnata čepica. Lepote razgledov se tu samo še dopolnjujejo. Vse izgleda še bližje. Tudi Debela peč ima drugačno podobo. Travnato pobočje, ki se položno spušča v pokljuške gozdove, dopolnjujejo  prepadne stene nad dolino Krme.





 
 
  Pogled na uro pokaže, da z nadaljevanjem poti danes ne bo nič. Med rumenim cvetjem, ki ga je povsod polno se spuščava po prijetni stezici proti  Blejski koči.




 Ne srečujeva prav dosti ljudi, verjetno jih je vročina odvrnila od obiska gora. 
 





 Vrhovi nad Lipanco še čakajo.
 
 
 

 
Veseli sva in zadovoljstvo nama sije iz oči.


 Gore bodo naslednjič še vedno tu!

3 komentarji:

  1. Lepi posnetki in lepi spomini , hvala za to Majda .
    Minka

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Rahel nasmeh in lep spomin in cilj je dosežen, hvala tebi Minka

      Izbriši
  2. Tvoje potepanje po vršacih nad Pokljuko je eno lepo doživetje, za nas dolince pa lepa pravljica! Hvala!

    OdgovoriIzbriši