Greben Brezniških Peči....

Žirovniški balkon...

 Najlepši je spomladi ko  drevje še ne zakriva lepih razgledov.

Završnica. Lesketajoče jezero in osamljena račka, ki uživa v jutranjem drsenju po gladini.

 

Greben pred nami nas  v lepoti ranega jutra prijazno vabi. Veliko vrhov je na tem grebenu, najvišji Smokuški je tam daleč spredaj.. Prečimo most in po spodnji  potki na desni, nadaljujemo  do tunelčka. 

 

 

Tam se povzpnemo na začetek grebena Lipje. Od sonca ožarjene vasi okoli Bleda, napovedujejo krasen dan.

 

 

 Med skalovjem mehke preproge mahu, po katerih je korak skoraj neslišen. Stezice obdane z  resjem  različnih barv od svetle roza do temno rdeče. Vmes pa kakšen teloh in drobne rumene cvetke, ki šele kukajo iz zemlje.

 

 

Veliko je skalovja, saj spada greben v Kamniško Savinjske  Alpe. . . Prvi je verjetno Brinjev vrh, saj ob robu rastejo grmički  brinja. Na levi dolina Završnice in nad njo Karavanke s Stolom. Poljane so že povsem ozelenele.  Malo nižje pa arheološko najdišče Ajdna.

 

 

 

 Dobre pol ure hoje po grebenu, ki se vzpenja in spušča po skalovitem terenu je potrebno da zagledam pod nami jezero.   Pogled nazaj po prehojeni poti grebena, proti Jesenicam in Zgornjesavski dolini je čudovit. Zelenkasto modra  barva Save, ki vijuga med polji, se izgubi in se zopet prikaže. Kakor majhna jezerca.

 

 

 

 

 

Vasice posejane med travniki in tam v daljavi naš Triglav.

 

 

 

 

 

 Lepo je na tem grebenu. Najlepše je spomladi  ko drevje, ki se ravno prebuja iz zimskega spanja še ne zakriva razgledov. Vsak vrh ima svoje ime, veliko jih je. Ni oznak in težko določiš kje si. Mali Vrh in sedlo Veža, tam se desno odcepi pot za  cerkvico sv. Lovrenca, mi pa nadaljujemo naprej proti Gosjaku. 

 

 

 

 Skale so  kakor nametane. Povsod jih je polno.  Hodiš  po grebenu ali zraven po uhojenih stezicah. Ko se teren malo izravna se pokaže novo pokrito počivališče.

 

 

 

 V zraku se čuti pomlad. Drevje brsti, ponekod so listki že odprti, zelenje ob poti, petje ptic in sonce, ki na skalah že prijetno greje.  Pomladne sapice hladijo potno čelo. Kmalu bo vse ozelenelo in  skalovje bo zakrilo drevje. Ob poti so občasno majhna razgledišča: na  Deželo, po Gorenjski, proti Ljubljanski kotlini, bohinjskim goram in pa našim najvišjim, Julijcem.

 

 

 Običajno je kje v bližini tudi klopca. Pot je prijetna, se strmo vzpenja in zopet izravna. Kmalu smo pri Pečeh. Včasih je bila lestev na gladki skali, pa je razpadla, mi je povedal domačin. Sedaj jo obidemo.  Pred nami je skalovje, kjer malo poplezamo in se povzpnemo na Gosjak.  V mokrem bi bilo nevarno za zdrs. Smokuški vrh, ki izstopa iz grebena je še daleč. Iz sedla Vrh, kjer je vodni zbiralnik  se pričnemo strmo vzpenjati.

 

 

Pot nam zapre večje skalovje, ki ga deloma preplezamo.

 

 

 Smo na ožjem delu skalnatega  grebena. Na  Jekoli  nas čaka klopca z vpisno knjigo dnevnih obiskovalcev. Pa je zasedena.  Še malo prijetne hoje po gozdu in na desni je razgledna točka s klopcami. Zastavice plapolajo v rahlem vetru.

 

 

 

 

  Na Smokuškem Vrhu smo, ali Vrh Peči, na višini 1122 metrov. Naredimo kratek počitek in občudujemo panoramske razglede. Iz Ljubljanske kotline proti Gorenjski se že vlečejo meglice.

 

 

Gremo naprej proti Sankaški koči. Veliko ljudi je tam. Tudi pri cerkvici sv. Petra so obiskovalci. Lepo vreme je privabilo ljudi v naravo. Najvišjemu vrhu Karavank delata družbo še Vrtača in Begunjščica. Na travniku je vse polno  cvetlic.  Največ je trobentic, ki  v svoji rumeni barvi  izžarevajo v lepih šopkih..

 

 

 

                                                                 Hitro smo v Begunjah.

 

 

 

Za prečenje grebena je najbolje, če sta na razpolago dva avtomobila. Lahko se nazaj do Žirovnice peljemo tudi z javnim prevozom. Ali pa jo na izhodišče uberemo kar peš, po stranskih poteh, sta mi zadnjič razlagala dva pohodnika.

Vse se da, če je le volja.