V kraljestvu sončkov...

Pravljica rumenih sončkov..

Pomlad je čas veselih pričakovanj, tihega koprnenja,... mladosti in ljubezni. Narava kipi v prebujenem novem življenju, neštetimi barvami pomladnega cvetja. Simfonije barv in vonjav je darilo vsem, ki znajo gledati s srcem. /Miro Štebe/.

Je mogoče še lepše opisati ta čas, ko vsak pričakuje nekaj lepega, nekaj kar se bo mogoče zgodilo, tudi tisti mladi po srcu. Opazovati gozd kako dobiva zeleno preobleko, drobne rožice ob poti, ki vsaka zase oznanja, da je prišel njihov čas. Vse v naravi se začenja znova le pri ljudeh, živalih in pticah  ni tako, žal..

 Tudi rumeni sončki se prebujajo v svojem kraljestvu.

 

Irin korak je bolj počasen, pa se  še malo peljeva z avtom.  Podor ceste proti Valvasorju je saniran in pri odcepu za Potoško planino parkiram.

 

 Počasi napredujeva proti  deželi sončkov. " So že, ali sva prezgodaj," se sprašujem. Letos je vse hitreje, ne bi rada zamudila  cvetočega raja v pečinah Karavank. 

 

 Najinega smerokaza ni več pa saj vem kako priti do tja. Spustiva se po ozki stezici in .... usta se razlezejo do ušes, sončki, vse polno jih je.

 

 Nežne barve komaj razcvetelih avrikljev so čudovite.

 

Pomikava se po melišču, iščeva lažje pristope proti skalam, drsiva nazaj.

 

 Skale so krušljive ko iščem oprimke. Na njih pa polno sončkov cvetočih in tistih zaspančkov, ki bodo  dremuckali še  kakšen dan.

 

 Preden jih toplo sonce prebudi v pomlad in bodo prvi cvetovi že dobili temnejšo barvo.

 

 

 Ne morem se nagledati te lepote, ki  iz skalnih razpok razkazuje svoje lepe liste in cvetove. Čudoviti so! Oditi bo treba, kar ne da se mi. Splezava mimo skal in se po strmem delu vzpneva proti grebenu.  Ko se vračava po cesti obiščeva še naše prednike na Ajdni.

 

 

 Zaradi Ire greva po daljši poti, ki je polna naravnih stopnic in je bolj utrujajoča kakor plezalna. Najprej si ogledava panoramo iz malega balkončka.

 

 Na Ajdni  je nekaj novosti.

 

V kapeli pozdravim prednike in na vrhu narediva počitek. Lep je pogled proti dolini, zelenkasti Savi, ki se vijuga skozi pokrajino. Le gore  ne dovolijo pogleda vrhovi se  skrivajo v oblakih.

 

  Še  na Smolnik greva,  razglednik nad Završnico.

 Dišečega volčina  ni videti, iz ene klopce je nastal ležalnik. Greben Brezniških Peči je ozelenel in Završnica se komaj opazi iz zelenja.

 

Najini koraki se počasi bližajo koncu  poti.

Spomladanska pravljica,

 kraljestvo rumenih  sončkov je čudoviti dar narave, lepota za dušo in srce.

Belo sivo z odtenkom vijolične...

Čudna bitja na Veliki planini...

 

Nimamo sreče, ko se vse poklopi in lahko gremo nam jo pa  zgoraj zakuhajo. Močan veter in nizka oblačnost, ki ne dopušča nobenih širših pogledov. Malo pred kamnolomom peljemo po cesti do
Male planine.

 

Z nami je prijateljica, bajtarka Helena, ki nas usmerja in nas vodi po nadaljnji poti.  Pogledi se milo obračajo proti nebu, iščejo le drobec svetlega neba, a zaman. Zgoraj so neusmiljeni, veter brije okoli glav in sunki so zelo močni. Nase navlečemo iz nahrbtnika vso zimsko opremo, si poveznemo kapuce čez kape, rokavice na roke in se kot  bitja z drugega planeta podamo na pot.

 Korak za korakom mimo v nebo vpijočih kaktusov, na katerih se komaj razbere v katero smer nas vodijo. Helena, ki pozna planino do potankosti nas seznanja s vijoličnimi odtenki na mokri travici.

 

 Jarški dom kar  kliče po toplem čajčku.

 

 Črni so že zbrani okrog svoje mize in jutranja debata se je že začela. 

Nam objasni Helena, ki  jih na hitro pozdravi,  saj pozna vsakega stalnega obiskovalca te planine. Topel čajček  in  matrna dušca  dobro dene premrlim rokam. Pa se zakrinkana, kapucinarska bitja odpravimo naprej proti kapelici Marije Snežne.

 

Obujamo spomine, če se je lani bolje videlo in mnenja so različna. Nekaj je letos sigurno drugače. Vetra, ki me prestavlja kakor travnato bilko lansko leto ni bilo.  Saj je zanimivo to potepanje po komaj vidni poti. Ni pa to isto, kakor široki pogledi po cvetočih travnikih obsijanih s soncem, pogledih na Grintovce in bajte, ki so značilne za Veliko planino.  Vem, če bi bila sama bi  že na začetku obrnila, bolje kakor izgubiti se kje na planini.  Pot nam ne dela problemov saj imamo Heleno. Žafrana, zvončkov in bajtarskih koč je vseeno dovolj za naše fotoaparate. Le širšega pogleda si ne moremo privoščiti.  Iz kapuc se  vidijo samo oči in nos, prav hecni smo. Nadaljujemo mimo Preskarjeve bajte in kmalu smo na Zelenem robu.

Preskarjeva bajta, muzej od zunaj in spominska plošča posvečena Vlastu Kopaču.

 

 Sledi zopet notranje ogrevanje...

... in potem mimo Parlamenta, ter spust mimo Domžalskega  in Črnuškega  doma.

 

 

 Nižje smo lepše postaja. Ljudje se kar vzpenjajo veliko jih je, ki so se odločili uživati med žafrani. Veliko planino so zavzeli kapucinarji, prav zanimivo je srečevati toliko obiskovalcev z glavo v kapuci. Vsake toliko časa naša vodička poklepeta z znancem.

 

 Pa smo zopet na  cesti, ki vodi do avta a zanimivosti še ni konec. Na prelazu Podvolovjek sta dva gostišča.  Ob  glavni cesti je Kranjski rak, le lučaj levo pa Štajerski rak.

 No sedaj smo obiskali oba.  Mogoče  nam naslednje leto uspe....

 

 kot je na  fotkah Helene...

 

 

 Videti to našo lepo Veliko planino v cvetočem raju.