Grančišče nad Mojstrano

Grančišče nad Mojstrano...

Piha, piha veter čez planine, piha čez gore, piha, piha, piha, piha Janez Micki na srce.

Piha veter, ko parkiramo v Mlačcah. Že ves teden nas frizira po svoji volji. Veseli smo ponovnega srečanja in objemi se vrstijo. Mi se ne damo kar tako odgnati od našega potepanja. Spustimo se navzdol in čez mostiček. Pa malo po cesti in smo pri oznaki za Grančišče.

Začetni kolovoz je lepo nasut in kolenagriz se začne.

Strmina nas hitro ogreje in smo pri oznaki za Grančišče. Naprej vodi pot do Vrtaške planine in proti Vrtaškemu vrhu in Slemenu.

Stezica je ponekod ozka, pa malo skalnata in se le poredko izravna. Krasna bukev je ob potki in Jerca tudi.

Hodim zadaj in lepo je opazovati naše pohodnike kako strumno ubirajo korake.

Mali grebenček in levo se lahko nadaljuje proti Vrtaški planini ali Slemenu. Planina je lepa in krasni so razgledi, le kolenagriz je vse do koče.

Mimo hotela za žuželke nas vodi korak in prvi so že na Grančišču.

Piha, piha veter čez planine, piha na srce, Janez Micke se drži, ker se vetrčka boji; Micka Janeza drži, tudi Micka se boji.

Razgledi so krasni, veter je po dolini vse razpihal. Na Grančišču pa se je unesel in nas pustil malo pri miru.

Mojstrana in Dovje. Razgledi po dolini in višavah so lepi; Pokljuške gore na levi, Julijske Alpe so rahlo zamegljene in vrhovi se ne vidijo razločno. Tudi nam ljube Karavanke so na ogled. In Vrtaški vrh je pred nami.

Lepo je gledati vesele nasmejane obraze in utrinki so prav prijetni.

Še plezalno gremo pogledat. Pa do Aljaževega stolpa se je treba povzpeti.

Debate so resne in Veronika se preizskuša v plezanju. Kar dobro ji gre. Aljažev stolp je v spomin Jakobu Aljažu, ki ima spomenik na drudi strani ceste, na Dovjem.

Ogledujemo si cesto proti Sedučniku, zanimiva na daljavo. In panorama je lepa, še Stol se medlo vidi v daljavi.

Pomalicamo na brzino.. Sestopamo po severni strani Grančišča. Še dve uživata na vrhu.

Že velikokrat prehojena ta pot z mojo bučko, sedaj pa le zvončka cingljata.

Zanimiv je sestop po robu skalovja. Previdnost je še večja. Resje dobiva svojo rdečo barvo in kurjice jemljejo slovo.

Občasno se pokažejo še razgledi. Spodaj je KO-OP, žal ne obratuje več.

Le redki motivi polepšajo pot, zima se je komaj poslovila in drevje še ni ozelenelo. Lepe motive opažajo tudi drugi in me včasih opozorijo nanje. Lepo je opazovati naravo. Je pa dobra volja tista ki nam daje energijo in smisel našega potepanja.

Malo skalnega terena ne škodi in spodaj sta travnik in cesta. Kontrola je od spodaj, vse je tako kot je treba..

Dve kosmati bučki srečam, aljaška malamuta. Lepa sta, eden je dolgodlaki ta mali pa kratkodlaki, mi razlaga sprehajalka. Ob robu pečin zgoraj smo ubirali korake.

Nadaljujemo po cesti in malo po stranskih potkah in smo nazaj na parkirišču. Še sonček nam posije za slovo in vetrič nam skuštra glavo. Hvala za poslane fotke, fajn družbo in veliko smeha. Lepo, lepo je bilo.

Poje, poje pesmica veselo, Janez še miži, sončece rumeno se prismeje, Micka se zbudi. Sonce, sončece rumeno, kam se ti mudi, kdaj, oh kdaj, oh kdaj bom spal, še tako bom zgodaj vstal; le kako bom zgodaj vstal, le kako se bom naspal. P. Kosec