Jeseniška planina na 1. februarja dan

Jeseniška planina na 1. februarja, včasih je bolje obrniti...

Gledam vreme, Pokljuka, Sorica povsod megla. Na Španovga se mi ne ljubi, na Jeseniško planino grem... Parkiram pri Čopu in se mimo cerkve Sv. Križa podam proti izhodišču. Ptički že žvrgolijo in zvončka se oglašata.

Poslikam lep stari skedenj pri zadnji hiši in že sem pred oznako.

Strmina se takoj začne in v grabnu si že natikam male dereze, ledeno je. Začetni postanki so dokaj pogosti, ni dolgo nazaj kar sem bila močno prehlajena.

V tišini zimske pokrajine se skriva melodija, ki jo lahko sliši le srce, ki se je naučilo poslušati./A.N./

Markacije so povsod, le pogledam malo naokoli, če sem v dvomih.

Pot je lepa, premalo hodim to vem.

Sonček je moj spremljevalec, zlati prameni se bleščijo skozi veje. Kamnita sled, utrinek narave. Sledi se včasih izgubijo, potka je malo desno skozi grmičevje, ki se hitro razširi. Prečim gozdno cesto.

Še malo in sem pri plotu. Pozabim, da moram še do puščice naprej, spustim se v gozd in si popestrim dan. Zanimiva je moja izbira, plot na levi strani in spodaj se svetlika. V derezah mi gre super, čeprav je vse ledeno. To rabim, nekaj novega, všeč so mi take poti. Veselje me prevzame. Na drugi strani se vidi kolovoz. Prečim potok Raten in se vzpenjam proti cesti.

Skorjast sneg je prekriv sledi štirikolesnika. Hodim in kmalu zagledam ovinek. Tam je tudi označena pot z grebena.

To bo pa težka pot, globoke luknje in skorjast sneg. Sledi smuči, krpelj, velikih in manjših korakov. Hodim po manjših luknjah. Korak je težak, nogi me bolita in počasi napredujem. Nisem vzela krplje, na računalniku nisem našla podatkov o snegu.

Po teh ovinkih se še v kopnem cesta vleče. Nasmešek na obraz mi privabijo navijači ob poti. V daljavi gledam Španov vrh in ne gre več, goriva je zmanjkalo. Male sledi so se obrnile in odšle čez travnik proti cesti. Vsedem se pod smreke in naredim pavzo. Malo prigriznem in je takoj bolje. " Naj obrnem ali nadaljujem", se bije bitka v glavi. Tako blizu sem...

Zima je čas za domišljijo, ko se vsaka snežinka spremeni v platno za naše sanje./A.N./

Uživam v trenutnih razgledih, včasih se tudi zjasni.

Koča, streha koče na planini se vidi. Še zadnji metri. Dva smučarja sta pri koči. Še malo, da si oddahnem in dobim fotko. Hvala prijazna neznanca. Na Kleku sta bila. Hitro odbrzita po strmini navzdol. Na verandi se vsedem na klopco in uživam. Lepo mi je. S strehe kaplja, jutri bo svečnica in dnevi so že daljši.

Počasi se odpravim v dolino. Nazaj me nič ne skrbi, koraki so lažji tudi po luknjah.

"Adijo koča na planini," pomaham v slovo. Prevečkrat krivim leta, ki se nabirajo. Pa se mi le ne ljubi od doma, bo treba miselnost spremeniti. Saj ni treba visoko, tudi hribi so lepi in narava je čudovita. Samokritika je potrebna, če hočem še kam priti.

Nazaj se vračam po markirani poti po gozdu navzgor. Prečim Beli potok in z derezami ni problem. Puščica zgoraj označuje markirano pot.

Sestop je prijeten, uživam. V grabnu pred koncem poti se je že ojužilo in pot je blatna. Pa sem nazaj na cesti v Planini pod Golico. Lepo je bilo.

Dobro sem se predihala, še enkrat v teh pogojih pa ne bi šla...

Uživaj v drobnih stvareh, morda se boš nekoč ozrl in spoznal, da so bile velike./A.N./