Orlovo gnezdo (Kehlsteinhaus)

 Orlovo gnezdo...

V življenju pride čas,

ko ne moreš storiti drugega,

kot nadaljevati svojo pot.

Potepanje je  v družbi lepše, tudi Marjana in Milan gresta zraven.  Avtobus nas pobere na Jesenicah in nadaljujemo skozi predor Karavanke in  proti Salzburgu. 

Po prihodu v Nemčijo si v narodnem parku Berchtesgaden ogledamo številne znamenitosti. Ena izmed njih je visokogorska Hitlerjeva ˝rezidenca˝ Orlovo gnezdo (Kehlsteinhaus).  Orlovo gnezdo je zgradba, ki stoji v Alpah  pod vrhom gore Kehlstein (1881 m ),na višini 1.834 metrov.   Adolfu Hitlerju  jo je za njegov 50. rojstni dan poklonil Martin Bormann. Hitler  jo je obiskoval bolj poredko, bal se je višine. Z avtobusom se pripeljemo na zgornjo ploščad.

 Potem se po stopnicah spustimo  do spodnje ploščadi, kjer so parkirani električni avtobusi za prevoz po ovinkasti cesti do Orlovega gnezda.  

 Gora se že vidi

in avtobusi že čakajo, vendar gre vse po vrsti.

 

Lepo razvidna karta od parkirišča v dolini, do ploščadi in vrha gore.

Le tako je mogoč vzpon do gore, z avtobusi ali peš.  Na  gorski ploščadi izstopimo, potem  hitro prehodimo  tunel

 in se drenjamo do dvigala, ki nas potegne  do  rezidence na gori.  Vse se blešči in obrazi izgledajo kot freske na stropu cerkve, mi gre na smeh.

 Adolf Hitler je svoje razkošno domovanje imel na vrhu gore, na višini 1.834 metrov. To je bilo darilo stranke za njegov 50. rojstni dan.  Do rezidence, poimenovane Orlovo gnezdo, je skozi zgornji del gore zgrajeno razkošno dvigalo, ki je v uporabi še danes. tukaj

Lokacija ponuja enkraten pogled na vrhove Alp, hribe posejane po dolini in  naselja okoli njih.   Gneča je že na gori.

 Veliko moških je v irhastih hlačah in  s klobučki na glavah. Nadaljujemo proti vrhu gore.  

  Ubogi vojaki, ki so gradili cesto se prebijali skozi skalo, da so naredili dolg tunel, ki je še danes čudovit in v uporabi.  Potem se prebijali še navzgor za razkošno dvigalo in udoben pristop na goro. In to ne glede na letni čas, vročino ali  mrzlo zimo z veliko snega. In vse to za enega, ki je sejal smrt.  Povsod  je polno obiskovalcev.  Vreme je čudovito in vzpenjamo se do vrha gore.

Do  razgledne točke je le  nekaj korakov.  Čudoviti razgledi na  gorate lepotce,  Kraljevo jezero  spodaj in v daljavi se vidi Salzburg. 

Lepa restavracija je sedaj na vrhu gore.

Križ iz leta 1903..

 

 Še Milana ujamem..

Waltsmann, najvišji vrh v tem pogorju in spodaj je Kraljevo jezero.

Lahko bi  se spustili malo nižje in nadaljevali  do konca ozelenelega grebena, pa nimamo časa. Le nekaj jih sedi spodaj.  Imamo določen čas  kdaj moramo biti  v dolini pri našem avtobusu.

Razgledišče med skalovjem, še tja stopim.

Lep je greben in vrh nad njim.

  Ogledamo si še kamin v restavraciji, Napoleonovo darilo iz leta 1938. Vse je še tako kot je bilo.

Potem  zopet  skozi tunel in do dvigala in se spustimo na ogromno ploščad. 

 Veliko jih čaka na avtobus  in prevoz v dolino.  Na vstopnicah je  zapisan tudi čas  odhoda, pa se hočemo malo preriniti. Vendar nas šofer ne spusti  naprej. Red je red.  Počakamo in ko avtobus ni poln vzame tudi nas. Imajo dober sistem, vse teče kot je treba.  Peljemo se v dolino, na določenih mestih se avtobusi  ustavijo in počakajo tiste, ki peljejo navzgor. 

  Po postanku se vrnemo do našega avtobusa. Iščemo prostor okoli restavracije, žeja nas muči pa je vse polno. Še praznih krožnikov nimajo časa pospraviti.  Ko smo vsi  skupaj nas  vodička  Judita seznani z nadaljevanjem poti. Peljemo se do Kraljevega jezera, ki smo ga opazovali že zgoraj.  Tudi ladjice so oštevilčene in  na kartah je isto  in se ne more prehitevati. 

Kraljevo jezero je ledeniškega izvora. Voda je zelo čista, ribice se vidijo spodaj.  Dolgo je 5.2 km in globoko tudi do 190 m. Peljemo se do zahodnega brega, kjer se že od daleč vidi cerkvica, sv. Bartolomeja.

 Ogledamo si cerkvico in najdemo prostor za odžejat. Le pivo v pivskih vrčkih se dobi in sokovi v flaškah brez kozarcev. Tudi nazaj  se drenjamo. Imajo narejene pregrade, kot v filmih za jarce, se hecamo.  Le tisto pregrado odpre kamor bo pripeljala ladja. 

Potem si gremo ogledat še Berchtesgaden, bavarsko mestece. Lepe stare hiše, cerkev sv. Petra in Janeza in glavna rezidenca Hitlerja in njegove stranke. Vstop ni dovoljen. 

Sta pa na naslednji stavbi lepo poslikani obe vojni 1914/1918 in 1939/1945.

 Prišel je čas za odhod in  vožnjo proti domu. V večernih urah smo pred predorom Karavanke  in kmalu smo doma. Podatki so s spleta in tudi nekej fotk sem si izposodila, ker moje niso uspele. 

Hvala družba lepo je bilo!

Čas, da slediš svojim sanjam,

čas, da razviješ jadra svojih prepričanj.

/Sergio Bambaren/