Bele princeske ...

 Narcise...

 

 

Dan počitka za Iro in greva pogledat še bela pobočja pod Golico. Vstanem že zgodaj, začneva pri Fencu v Planini pod Golico.  Lepo je hoditi v ranem jutru, ko ti delajo družbo le ptički.
 

 Pod kočo sva, ne greva do nje ampak po smerokazu desno,  v smeri Markeljnove planine.

 Po tej poti skozi gozd greš mimo sedla Suha.  Tam pa po grebenu narcisam nasproti.
Pot je lepa,

skoraj po ravnem, pa še po makadamu ni potrebno voziti.  Ne greva čisto do sedla. Narcise so povsod, vedno več jih je.  Ravno pri el. pastirju zapustiva široko potko in se po  ozki stezici povzpneva čez pobočje, za gozdno mejo.

Kar zavriskala bi od veselja. Narcise, kimajoče glavice, od vetra že rahlo natrganih cvetov  naju pozdravljajo.
 » Dobro jutro, sta že tukaj«.

Klečim in fotografiram. Hlače, čevlji vse je mokro od močne
rose.To je tisto pravo, kar vsako leto požene množice ljudi pod Malo Golico.

 

 Zgoraj sta me dva pohodnika kar malo čudno gledala.
 

 Po sredini pobočja je prava steza od nedeljskih obiskovalcev.

 

 

 Velika gneča je morala biti, danes pa je tak ljubi mir.  Spustiva se   do narcis nad sedlom, potem pa nadaljujeva po stezici proti Krvavki.
 

 

Ampak piha pa na tem grebenu. Vedno  pridejo prav rokavice in topla oblačila. Gledam nazaj, spodaj na sedlu je že parkiran avto. Nekateri bi se peljali celo na Krvavko, če bi jim uspelo. Kmalu bo zopet gneča.   Bele poljane narcis se v ritmu vetra ves čas priklanjajo.  Lepo je gledati ta pobočja, ki tako omamno dišijo.  Spuščam se med narcise in se zopet vzpenjam. Tako lepo je, še Triglav se je pokazal.

 

 Bližje sva Krvavki manj je narcis. Lani jih je bilo v tem koncu veliko več.  Pa saj jih je dovolj malo nižje, nikoli nam ni prav.

 

 Prečiva sedlo in se bližava vrhu Golice.
 

Tista dva pohodnika se že vračala. Kratek klepet in nadaljujemo vsak v svojo smer. Tudi na vrhu močno piha. Le v majhni globeli, kjer  se sneg dolgo zadržuje je toplo. Tam si narediva počitek.  Nisva dolgo sami.  Malo poklepetamo z Barbaro, ki  prepozna Iro, nato se odpraviva  proti koči.

 

 Veliko se jih že vzpenja proti vrhu.  V koči izvem, da je bilo v nedeljo noro. Več kot tisoč obiskovalcev pa se vedno najde kdo, ki misli, da je planinska koča hotel in pokvari še tako prijetno vzdušje ostalih, ki potrpežljivo čakajo, da bodo postreženi.  
 

 

Nadaljujeva proti  dolini, Ira je že malo utrujena. Kar sedela bi. Saj je napovedano slabo vreme in bo lahko počivala. Dva lepa dneva  na vrhovih Karavank, dneva polnih rož, ki jih lahko občuduje vsak, ki  ima rad naravo in lepo cvetje.
 

 

To so lepi trenutki, ki jih je v življenju vedno premalo…

 

 

Bivak na skali..

Grad na skali - III. del

 

 

    V zelenje skrit bivak na skali se zliva z modrino neba. Beli oblački  v ozadju, naredijo vse še  lepše.  Malo čez dvanajsto se zasveti oltarček.

 Tja najprej posije sonce. Nato obsije ves bivak, se kakšne štiri ure zadrži in Mežakla zopet potone v senco.

 

 

 Počasi se vzpenjava z psičko Iro proti skali. V soncu se bleščijo svetli lasje, domačin je doma. Vedno bližje sva.  Mogočna, navpična skala   izgleda kot visok steber.

 

 Težko si predstavljam, kaj vse je moral zvleči po tej 60 metrski skali, da je lahko naredil  bivak.  19. maja je bilo 14 let kar stoji.  Veliko ga je  v teh letih spreminjal. Od razdejanja pred dobrim letom je marsikaj drugače.   Povzpnem se na točko, kjer  se bivak in dostop do njega lepše vidi.

 

Ni videti  novih sprememb. Spodaj privežem Iro in se povzpnem po polički. Pesek, ki ga je povsod polno, mi  drsi pod nogami. Lepo je danes razsvetljen  bivak . Sonce ga naredi še lepšega. Na vrhu sedi Alojz in me opazuje.

 

  Brez srajce, že porjavel od sonca, prekipeva od zdravja in moči. Ne bi bilo dobro z njim priti navzkriž, bi  odnesel ta kratko.  Veselo me pozdravi.

 Povzpnem se v bivak. Svetloba se preliva po notranjosti, pogledam v vpisno knjigo.

 

 Preletim na hitro, če je kaj novega in fotografiram Jesenice. Drugačna podoba se ponuja. Veliko je zelenih površin  na nekdaj železarskih Jesenicah. 

 Saj je  maj.  V  Rovtih se pod gozdom vidi belina. Narcise cveto. Pogledam proti Jelenkamnu, Babi, Kepi, proti Zgonjesavski dolini, čudovito je. Vedno me prevzame nekakšen prijeten občutek miru na tej gori. Ni pomembno, če si sam ali v družbi. Sediš in ne misliš na skrbi, ki te tarejo v dolini. Veliko pozitivne energije je pri tem bivaku. Za podaljšanje feratke domačin nima časa.

 Lojz je vesel obiskov in rad se pogovarja, pravkar se je vrnil iz ZTP. 

 

  Že 38 let je bivak   pod Triglavom njemu najljubši kraj.  Redno hodi plavat v sotesko Vintgar. Letošnja zima ji je prizanesla.  Tudi nekaj drugih vrhov je v tem letu že  prehodil, malo za spremembo. Ne more pozabiti, ko sta s prijateljico obiskala Čaven. Ta Trnovska planota se lepo vidi iz njegovega doma na ZTP. Tudi na Svinjaku je bil, vedno ga je samo ogledoval, ko se je vozil mimo. Kmalu bo večino časa preživel v bivaku  pod Triglavom, v dolino bo hodil samo v nabavo. Letos je polovico manj  snega kakor prejšnje leto.   Le megle ne mara,  čeprav mu je vse poznano, ne ve kje hodi.   Poleti pa je rad tam pod Triglavom, med gorami ko  se jutro prebuja in zvečer ko se zopet rdeče obarva nebo in sonce potone za gore. Malo se pohecam, da bom naredila  foto-zgodbo o njemu in napisala da je močan kakor bik "Kar daj," je bil hitro zato.  Pa se popravim, močan da gore premika. Naredi mi prikaz kako se najlažje zaprejo vrata, ki mi vedno delajo težave.

Poslovim se, saj spodaj pod skalo Ira že glasno protestira.

 

 Obljubim, da bo dobil  fotografije in že lezem po polički. "Počakaj Majda" slišim od zgoraj, "nisi se vpisala v knjigo." Pa res, pozabila sem.

 Pripravim fotoaparat  ko se hitro spušča po skali.  Njemu je spust po polički, kakor meni korak po ravnem, brez posebnosti.

 

 Še  "fotka" in že ga ni nikjer več...