nedelja, 18. avgust 2019

Draga-Luknja-Preval-Begunjska Vrtača-Veliki vrh-Roblek

 Draga-Luknja-Preval-Begunjska Vrtača-Begunjščica-Roblek-Draga, 
lepa krožna pot.


Zjutraj se že pozna na dnevu.  Lunca mi sveti v daljavi, ko začnem v Dragi.


 Po kamnih prečim potok, na začetku je najširši. Potem je potrebno še petkrat čez vodo, pa ni hudega. Zvonček veselo cinglja, ko skačem čez potok. Poznam  pot.  V Luknji so skale mokre in spolzke.


 Miza je vedno  okrašena.


 Do sem vodi  tudi pot z gozdne ceste. Nadaljujem naravnost,  mimo mogočne jelke.



Kmalu sem na grebenski poti, še malo pa se pokaže koča, na Prevali. 


Sonce me pričaka, čudovito. 



Pobočje je strmo,  gledam proti Begunjščici. 


Poiščem pot za Dobrčo, mogoče grem enkrat po njej. Triglav se blešči v daljavi.


 Polagoma začnem v strmino, mimo sv. Jerneja in številnih smerokazov.


Taki utrinki me navdušijo.


 Oziram se nazaj, skozi drevje je še lepše.



 Hodim nekaj časa po gozdu, vidim ob stezi jurčka.


 Malo ga očistim iglic, jurček je in še eden in dva majhna. 


"Dobro jutro Majda," to pa je dobrodošlica. Pospravim jih v nahrbtnik in ne gledam nič naokoli. Potem ne bom nikamor prišla. Hodim po uhojeni poti,  je zelo strma in spolzka.  Ne reče se ji kar tako, kalvarija.  Nekaj jih spustim naprej, fotografiram in se previdno vzpenjam. Še skozi ruševje


 in sem pri strmih travah, spodaj pa skalovje. 



Zgoraj že vidim smerokaz. Tam se lažje hodi.  




 Obeležje ob poti, naredi korak še bolj previden. 





Begunjska Vrtača je na desno. Lani nisem šla, grem pa danes na ta vrh. Malenkost pod dvatisoč šteje v višino in nima veliko obiska. 



 Ovce so na njem. Umikajo se navzdol, velik trop  jih počiva na travah. 



 Vrh Begunjske Vrtače in malo večji možic..

  Fotografiram gore okoli Zelenice, v daljavi so le obrisi. 


 Globoki prepadi.



Opazujem ovce, zelo previdno hodijo po skalovju. Bližnjico ubirajo,
 nobenega prerivanja ni med njimi.




  Spustim se po pobočju in kmalu sem na grebenski poti.



 Veliki vrh postaja vse  bližji,  oziram se nazaj. 


Greben Ljubeljščice je lepo viden.. 



 Ovce poležavajo in se oglašajo. 





Še malo in sem na vrhu. 


Begunjščica-Veliki vrh, 2060 metrov nadmorske višine.. 


Ne zadržim se dolgo na vrhu, le malo poslikam





 in previdno navzdol. 



Potka je na nekaterih mestih že močno načeta, krajnih debel ni več in še spolzka je.. 
Strma so pobočja Begunjščice in ob zdrsu bi se ustavil  daleč spodaj. 


So pa razgledi vso pot.





 Kužek..



 Na Stol je pot lažja, bolj varna, pa čeprav je vrh višji. Pri skalcah naredim kratek počitek. 
Vsedem se, pomalicam  in opazujem mimoidoče.


 Nadaljujem po potki, le malo stran so smerokazi za Zelenico. 



Veliko jih srečam. Kamni so spolzki in čevlji drseči, polni prsti. Malo pred Roblekom me ustavi pohodnica. " Se poznava?" Bere moj blog, Karolina je. Vedno na poti in hitro  odbrzi naprej. 


Na Robleku je polno obiskovalcev. 



Le nekaj fotk in že sem mimo.

Odcep za potko, Čez Rožo.

 Pri drveh me preseneti mlada družina. Vsak s svojim polenom, pridni so.


 Na Poljški planini je živahno. Strežejo, jedilnik imajo zunaj.


 Še malo pa sem pri planini Planinica. Tam je tišina, ni živine in ne ljudi. Je pa ob gozdu velika poseka, sem jo opazila že z vrha.




 Še malo skozi gmajno in po cesti, ki vodi na začetek moje poti.


 Lepa krožna pot, vesela sem, da mi je uspelo tudi letos. Pa še gobice imam.


 Po GPS sem prehodila 13.00 km, hodila s postankom 7.25 in naredila okoli 1430 m višincev. 



Ni malo, dobra tura.

Naredi to, kar si želiš
v trenutku,
čas je kot voda,
ki steče med prsti,
zato boš mislil jutri,
danes se smej,
ne daj se, pojdi naprej....
/ D. Golavšek-Čas hiti/




sreda, 14. avgust 2019

Jelenkamen, Lenčkov Špik, Dole

JELENKAMEN, sposojeno ime za moj blog.


Dan za dnevom se obrača
teče reka, veter veje,
včasih smeje se veselje,
žalost kdaj zajoče,
življenje?



Že dolgo me ni bilo na naši gori. Težko se odpravim po potkah, kjer sva z Iro vedno uživali skupaj. Povsod jo vidim, potke in stezice nad Jesenicami so bili najini pogosti sprehodi. 
Napovedano vreme ni za nikamor, za Jelenkamen bo. Blizu je, če prične deževati sem hitro v dolini. 
Jurčki me dražijo v jutranjih urah. 
 Ob stezici zrastejo, da jih skoraj pohodim. Včasih smo se z Marjano, Iro in Žakom večkrat  povzpeli na Lenčkov Špik. In spotoma še kakšnega jurčka srečali. 
Temačno je  v gozdu,  srna skoči čez cesto.


Prečim mostiček, prva jutranja sprehajalca Kalvarije se že vračata. 


Mimo kapelice se povzpnem


 in  nadaljujem  mimo studenčka. Vrt je nastal okoli njega, lepo za pogledat in posedet. 



 Potka se polagoma vzpenja, na Jelenkamen grem.


 V gozdu se nič ne vidi. Napenjam oči, malo levo malo desno, pa ga zagledam.


 Kakšno veselje je to. Oči zažarijo in v srcu je lepo, sreča. Gledam in hodim po koncih, kjer bi lahko rasli. Marele so, ta malih ne pobiram.


 Lezem po strmini, pa nič od jurčkov. 


Še malo in sem na grebenu. Spustim se navzdol, skozi drevje gledam Jesenice. 
Na večjem razgledišču sem.


 "Mali Jelenkamen je to," pravi Hajni. Dobro pozna Jesenice in okoliške vrhove.





 Malo grem po grebenu, Julijci so zamegljeni. S strani ima skala podobo levčka, z grivo. 




 Nadaljujem po stezi in pred mano je še nekaj malega vzpona. Sonce sije in trava se svetlika, ko se vzpenjam ob varovalih.



 Prehiti me tekač. 



Na vrhu je še eden. 


Čez Gajškovo je pritekel, s Koroške Bele in sedaj nazaj. Dober je. 


 Malo posedim, misli tavajo po svoje. 


 Triglav se ne vidi dobro, zakrivajo ga meglice. Je pa Debela peč na ogled.

Skrinjica že malo razpada.


Glej, uideš kdaj v višave
in začutiš, da si srečen,
da svoboden si kot ptica,
ki na nebu ljubi sonce....

Nadaljujem po grebenu in gledam in  nič ne vidim. Opa, skriva se za vejo.



Na stičišču  poti sem, 


grem proti planini Dole.



 Pa ga zagledam, velikana.



Pospravim ga v nahrbtnik, pa se skotali steklenica s pijačo.  Ustavi se in to  pri ajdovčku in spodaj vidim  še dve  mareli. 


Pustim ju za kasneje. Povzpnem se na stezo, za Lenčkov Špik. Vroče je v gmajni, da kar teče od mene. Planina Dole je prazna. 



Kmalu sem pri velikem možicu.


 Lenčkov Špik in naša klopca, še bolj strohnela.


 Malo posedim in se spominjam, kot bi bilo pred kratkim. Pa je že kar nekaj let od zadnjega obiska. Vračam se po isti poti, do odcepa za Dole.  Poberem še mareli, za kosilo jih imam dovolj.




 Tišina je v gozdu,  še  ptički so utihnili..


 Pot mi je poznana, dobro je uhojena. Cvetoči gaj že vidim in studenček,  na Kalvariji sem. 


Še sestop v dolino in sem doma.
 Po  GPS sem prehodila 9.00 km, hodila s postanki 5.00 ur in naredila okoli 660 m višincev.


Nekaj se jih je nabralo, niso pa vse dobre. 


Imajo že obiskovalce, tudi to mora biti.

V zraku se že čuti  jesen..

Ko življenje prah postane,
tisto toplo le ostane,
kar dajal si tudi drugim,
lepo mi je...
/ Damjana Golavšek- iz pesmi Življenje/