torek, 10. november 2026
Planina Konjščica v objemu meglic
Planina Konjščica v objemu meglic in zlatih macesnov...
Gledam vreme, gledam kamere na Pokljuki, nekaj sončnih ur so obljubljali v nedeljo..
Jesen v naših gorah in planinah ni le letni čas, ampak čudovita pravljica.
Če ne bomo glasni, bomo v šelestenju iglic morda slišali vilinski šepet..
Ne iščite zlata v temni kleti,
saj pravo bogastvo na vejah žari.
Ko vila nežno vam stisne roko,
macesen zlat vas ponese v nebo.
Cesto na Pokljuko krasijo belo okrašene smreke.
Parkirišče, kjer ni treba plačati parkirnine je bilo ob 10.00 uri že polno. Moj mali avto je hitro parkiran.
Tri mladenke parkirajo poleg. Na planino Zajamnik grejo in Uskovnico bi si rade ogledale.
Pa skupaj ubiramo korake do odcepa. Prijetne za pogovor, hvala punce.
Moja pot gre v smeri - Konec ceste na Pokljuki. Tam sem že enkrat peljala z avtom, je bila cesta prekrita z vodo.
Peški ne bo problem in ubiram korake dalje.
Včasih slikam kakšen zanimiv motiv ob poti. Sneg je polepšal pokrajino. Zdi se mi, da slika ni prava, preveč je svetla.
Pa mislim, da je to zaradi snega. Nov aparat in nove nastavitve. Ta žlehtni duhec mi je premaknil gumb za svetlobo, ugotovim doma. S težavo sem
popravila slike, vsaj nekoliko. Vsega se ne da. Upam, da boste lahko občudovali lepote planine Konjščice in se veselili z menoj. Se zgodi.
Ob potki se bleščijo beli okraski. Megla se je zavlekla že med drevje. " Kje si sonce in vremenska napoved." Zvončka se po dolgem času zopet oglašata.
Pri odcepu sem. Spodnja pot vodi v neznano, verjetno narejeno za prevoz lesa. Zgornja pa je označena, Konjščica.
Začetek je kar strm in ne popusti. Je pa prijetno hoditi po samotni poti in ni nikjer nikogar.
Že dolgo nisem šla na kakšno tako pot. Lepo mi je.
Svet je lep, ko macesni zaspani
si oblečejo srajce iz čistega zlata,
ko veter zapleše po mehki poljani
in jesen nam na široko odpre svoja vrata. /Tone Pavček/
Korenine so pred mano in kmalu bom pri vodi, se spomnim.
Še skozi pašno ograjo stopim in prečim vodo. Stezica je na drugi strani. Voda se preliva in ustvarja čudovite barve.
Kamenčki svetli in temni krasijo majhen potoček.
Majhna hiška je tik ob vodi in kaj vidim?
Krvava rebra, ubogo srnico je raztrgal volk. Odženem psa, ki je pritekel s planine in ovohaval srno.
Še malo po bregu in sem na planini Konjščici. Oči se zaiskrijo, srce hitreje bije, "macesni so rumeni," potihoma rečem, da koga ne zmotim.
Usta do ušes, kar smeji se mi. Lepo je, lepo. Le meglice so preveč zagnane in ovijajo pajčolane okoli zlatih macesnov. Saj je tudi to lepo, pravljica na planini.
Malo si oddahnem in grem do koče povedat za srno. So jo potem odstranili od potoka, izvem, ko se vračam po cesti.
Potem se moje uživanje nadaljuje. Meglice, meglice vedno bolj sive so njihove tančice. Hočejo mojim očem skriti vso to lepoto.
Kako bi sijali macesni skozi sončne žarke, zlatilo bi se okoli planine. Že od petka hodijo gledat macesne, ko vremenoslovci napoveduje sonce. Izvem od pohodnice, ki prebiva v eni izmed spodnjih koč. Hodim okoli koč in občudujem pokrajino, čudovito je.
Meglice nadaljujejo svoj ples in ovijajo tudi hiške.
Poslovim se od planine, od križa in s pogledom pobožam vso to lepoto.
Ko se naslednjič ozrem proti planini in gledam rumeno ognjene zlate veje vem, tam plešejo vile.
Narava nam vsako jesen ponudi svojo najlepšo pravljico,
ki je ne more ujeti noben fotoaparat tako dobro kot jo je gledati v živo. Vedno več sivine je na planini.
Adijo macesni. Adijo osamelec in znamenje. Pred menoj je še dolga pot.
Je strma in pazim na koleno, ki že opominja. Spotoma poslikam še kakšen motiv in sem pri pri odcepu za Uskovnico.
Rada imam pravljice, življenje je včasih preveč kruto in vendar se vse vrti naprej.
Le malo pred Uskovnico se cesta obrne navzgor, proti Rudnemu polju. Po cesti so se razsuli cekini. Megla je tudi tu prevzela komando.
Sedaj pa le še navkreber. Se mi vedno vleče ta pot in nikoli je ni konca. Pa tudi to dočakam. Potem pa le še mimo strelišča in sem pri mojem rdečku.
Jutranje znanke imajo avto še parkiran. Upam, da so se naužile lepot triglavske ulice in si ogledale tudi Uskovnico.
Lepo, lepo je bilo, le slike niso take kot bi morale biti. Je pa v spominu vse kot je treba. Še malo pisanega drevja posnamem na Poljanah.
Po malem GPS sem prehodila 12.00 km, hodila s postanki 4.00 ure in naredila 376/378 višincev in spusta..
Spakirajte nahrbtnik, zlati macesni čakajo. Mogoče se srečamo kje na poti!
Zato le pogumno pojdite na pot,
macesni zlati vam tkejo preprogo,
morda vas kje vilinski ujame urok
in se boste spet potepali lahkih nog..
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar