Zimska pravljica na krpljah

Zimska pravljica na krpljah - Završnica

Krplje, že dve leti nisem bila na njih. Pozabiš, imam kar malo drenja, ko jih natikam na čevlje. Stojim v prelepi dolini Završnici in glasno vzdihujem,"  lepo je, čudovito".  Julijci, sonček boža vrhove dvatisočakov, tudi Stol se kaže ob strani, obloženo drevje me kimajoče pozdravlja.

 In smreke, na debelo odete v bela oblačila mi privabljajo nasmeh do ušes. Lepo je, zelo lepo.

Kadar spomnim se otroških srečnih dni,

zima mi spomine mnoge obudi.

Gledam v duhu tistih lepi zimski čas,

ko povsod drugače je bilo pri nas.

Čez most jo uberem in zadaj za jezerom. Le ozka stezica se vije ob gozdu in naprej čez travnik. Jezero se blešči, smreke in oblački se ogledujejo v njem. Hodim ob obali, sneg se  globoko predira.

 Pri mostičku zavijem nazaj do stezice. 

 Za Mali vrh si grem ogledat, stopinje so zabrisane v snegu. S krpljami itak ne morem po skalah. 

 Uživati v snegu, pravljičnih bitij ob poti in se veseliti  kakor nekoč, to je moj namen.

Krušna peč nas vedno grela je toplo,

skozi okna se je videlo slabo,

saj ledene rože so krasile jih,

v hiši stari bil je pravljični navdih.

Pravljica, rada imam snežno belino in sneg, ki polepša rjave speče gozdove. Vse je tako lepo. Pri gostišču Zavrh prečim mostiček in nekaj časa hodim po robu ceste. 

Splužena je do zadnje hiše, privat zemljišče. Potem se začne luštno potepanje. Globoke so kolesnice na nespluženi cesti. Po sredini  je utrjeno, avtomobili so podrsavali po spodnjem delu. Meni pa je lepo, ne predira se in uživam.

 Drevesa ob poti so kakor zavese iz čipk, najlepše pa so mi smreke. Posamezne ali v gručah, nad njimi pa modro nebo in beli oblački. Krasen dan sem izbrala. Ne vem še do kam me bo vodila pot, mogoče do Titove vasi?

 Malo pred mostičkom se umaknem velikemu terencu. 

Še malo in vidim streho HE, Žingarice.  Opazim črto na desni, to je pa moja poletna trim steza. 

Že vem kam grem, pri HE obrnem 

 in se podam po levi,  z zabrisano sledjo trim steze. Po zadnjem snegu ni še nihče hodim po njej.

Kadar spomnim se otroških srečnih dni,

zima mi spomine mnoge obudi.

Sankališče je postala cela vas,

smeh otroški se razlegal je na glas.

Spomnim se te steze, večinoma je lepa, kot  za sprehode gozdnih vil, le nagajivi škratje se včasih malo poigrajo in ušpičijo kakšen težji prehod. Pred mano le črta in

 za mano gaz.

 Gledam  drevesa, nebo, oblačke, pa me prešine. Že dolgo nisem naredila slike v snegu. Breg je ravno pravšnji, potem pa komaj vstanem.  Snežni selfi ni najlepši, ruzok mi nagaja pa nič zato.

 Završnica šumi ob potki, včasih se ji čisto približam. Otresam veje pred seboj, da ne dobim vse za vrat, ko hodim pod  belimi čipkami.

 Mostiček za  zadnjo hišo, ni prehoda piše na vhodni strani. Se spomnim, ko sva se enkrat z mojo Iro tam sprehajali, je prišla gospa takoj opomnit, da je to privat zemljišče. Potem pa naju je vseeno spustila čez mostiček.  Ja, bučka moja, sedaj pa le zvonček cinglja. 

   Spomnim se, da stezica poteka tik ob vodi. Že nekaj časa sledim zabrisanim stopinjam. Le kje so,  po levi strani mora iti? Nekaj metrov naredim  po vodi, sreča, da ni visoka. Potem se mi zdi, da vidim v snegu stopinjo. Ja, kakšen meter nad vodo  je sled. Krplje pa široke in dolge, še dobro, da se mi peta ugreza v sneg. Počasi se pomikam, ne upam se prestopiti je preozko.

 Si oddahnem, ko sta lahko obe nogi trdno v snegu.. Še nekaj manjših ovir in sem  pri gostišču. 

Tu nekje mi je lani klecnila noga in sem zlomila nos. Se zgodi.

 Le dve mladenki, tekača in sprehajalca s kosmato bučko srečam. Super mi je, tako lepo mi že dolgo ni bilo na snegu. Še malo problemov pri odstranjevanju krpelj, parkirni prostor je poln in dam prostor drugim. So pa uvedli za vikende neki posebni režim,  sem slišala na radiu Triglav.. 

Po GPS sem prekrpljala 5.00 km, hodila 3.30 ure in naredila  okoli 100 m višincev.

Užitek!

Ko zvečer na vasi je zastal korak,

luna je svetila milo v tihi mrak.

Zdaj pri srcu mi je včasih kar hudo,

da tako kot takrat nikdar več ne bo.

/Besedilo: Anton Gričnik, glasba in izvajalec: ans. Tone Rusa/