Decembrsko potepanje po suhih travah...
Začneva v Planini pod Golico. Vasica je v jutranjem mraku še vsa zaspana.
Čez sedem je že ura pa se komaj kaj vidi.
Ubereva jo mimo cerkvice Svetega Križa.
Prečiva mostiček in se pri zadnjih hišah pri smerokazu levo, usmeriva v strmino.
Hodiva po kolovozu in stezicah ob njem.
Nadaljujeva čez gozdno cesto.
Dovolj je markacij na vsej poti, le paziti je treba.
Greva najprej na Jeseniško planino in potem še na Klek. Enkrat leta nazaj sem že šla po tej poti, Marjana se ne spomni, če že kdaj. Obeta se zanimivo potepanje po strminah naših Karavank. Trava je suha in zemlja ravno prav pomrznjena za varen korak. Potka je ves čas lepo sledljiva, oznake za Rožco so kar pogoste. Včasih naredim malo kontrole po opisu in že sva v zadnjem delu poti. Prečiva dvakrat potoček in pred nama je gozdna cesta.
Tam sem enkrat pustila avto, ko sem se pripeljala iz Plavškega Rovta, pa je bila cesta zelo slaba. Nadaljujeva desno in jo po bližnjicah ubirava proti Jeseniški planini.
Pastirska koča se že malce vidi in kmalu sva pri njej. Na lepem kraju stoji ta hiška z gankom.
Ima zanimivega petelina na steni, dobrodošlica napisana v več jezikih.
Aparati šklocajo, le malo temačno je vse skupaj.
Gledava gor proti Kleku in se odločiva za nadaljevanje poti po potki, ki je dobro vidna čez pobočje.
Sonce se prebuja, Stol v daljavi in naši Julijci, razgledi so vse lepši. Hodiva skozi gozd ko se pred nama že kaže Golica.
Pobočje do grebena je kratko in obrneva se navzgor. Na začetku bolj slabo vidna stezica, pogledi na Julijce, Golico, Struško se kar vrstijo.
Zemlja ob poti je vsa razrita, verjetno so imeli pujski prednovoletno veselje. Pod Jeklovim sedlom se podi trop gamsov, hitri so.
Spodaj se vidi koča na Jeseniški planini in kmalu sva med ruševjem.
Tudi oblački imajo po dolgem času zopet svoj ples.
Pogledi proti Hruški vrhu, Koprivnjaku, Dovški Babi, Gubnu, Kepi in
lepi deželi Koroški.
Še malo pa sva na cilju.
Lep je razgled,
Julijske Alpe vse od Pokljuških gora, Triglava pa do Visoke Ponce
na koncu grebena z Mangartom.
Brez vetrčka, sonce boža Vrbanove špice in se pomika po vrhovih. Malicava in opazujeva hiše pod nama. "Da bi se le še dolgo lahko takole potepale." je najina želja.
Čas je za odhod. Lahko bi prijetno nadaljevale po grebenu, pa moram nazaj.
Sestopiva po terasastem pobočju nad kočo, včasih prideva na stezico in zopet nadaljujeva
proti koči na Jeseniški planini.
Še nekaj fotk pri koči in po bližnjicah proti dolini.
Razgledi skozi golo drevje so izjemni in če je v družbi še sonček je dan popoln.
Lep decembrski dan!
Bolj pomembno je vedeti
kam greste,
kot pa to,
da hitro pridete tja!
Sta pa korenini z Marjano. Se jo dobro spomnim, tvoje sestre.
OdgovoriIzbrišiSe ne dava, ko enkrat nehaš je konec...
IzbrišiKako je pa to bilo lepo potepanje! Hvala za lepe spomine.
OdgovoriIzbrišiPrav prijetno je decembra tako potepanje..
Izbriši