Pogledi v Baško grapo in Bohinjske vasice....

Po  vrhovih nad Soriško planino...

 

Lajnar, Slatnik in Možic je najina današnja pot.

Malo me skrbi kakšno bo vreme tam v Bohinju.  Ko peljem mimo  žel. postaje na Bledu sonce žari in odsev  gora v jezeru  tudi.

 

Pred vasjo Nomenj je ob  Savi Bohinjki polno ivja, pravljično lepo. Peljem skozi Boh. Bistrico in lepa široka cesta se vije od Nemškega Rovta naprej. Me pa  res že dolgo ni  bilo na Soriški planini.   Pri brunarici je še temačno, višje gori  sije sonce.

 

 

Greva mimo Litostrojske koče

 

  Sneg, to bo nekaj za Iro.

 

 Zaženeva se v strmino proti Lajnarju. Pričeli so z izdelavo snega, pa je premalo mrzlo. Ob ohladitvi naslednji teden bodo pognali,  mi pove gospod, ki prihaja po strmini.  Ira uživa ko se valja  po snegu, teka sem in tja kot že dolgo ne.

Meni pa je lepo ob pogledu na vrhove obsijane s soncem.

 

  Počasi se vzpenjava proti grebenu. Na Dravh ne greva čeprav me mika, bo predolga za Irine tačke. Na grebenu  Škofjeloško Cerkljanskega  hribovja sva in hodiva po stari  Rapalski meji.  Vse polno je kavern, bunkerjev, rovov na tej poti. Pogled mi uhaja proti Kobli in Črni prsti. Koča se prav dobo vidi ko približam sliko.

 

 Pod nama je Baška grapa, okoli pa gore. Triglav je ves mogočen v vencu gora  in na drugi strani greben Karavank, vse je na ogled. Celo Kredarica in  Planika se vidita.

 

 

 

 Krasen dan je in še mraz ni. Ogledujem si ostanke kaverne pod grebenom, veliko prostorov je bilo v tem dolgem hodniku.

 

 Pogledujem proti goram, dolini in počasi napredujeva. Dvoglavi Slatnik je najin naslednji vrh.

 

 

 Vmes se ustavljam na "balkončkih" s travo preraslih bunkerjev, saj so tam razgledi najlepši.

Ves čas hodiva po grebenu saj so razgledi čudoviti. Veliko hribčkov je že mimo, vzpenjava se in spuščava.  Spodaj se vidi  še  dobra stavba vojaške postojanke.

 

 Na levi, malo oddaljenem vrhu pa železna kupola Možica.  Spustiva se do bajte,  ko sem pred leti šla tod mimo je bilo polno ovac, danes  je vse prazno.

 

 Povzpneva se na travnat vrh,  velik možic je na njem, verjetno ima tudi ime.

 

   Nadaljujeva proti Možicu. Lepa pot je speljana okoli hriba.

 

 Pogledujem proti Šavniku pa je predaleč, Ira že šepa

 

 Prideva do kupole na Možicu in razgledi so enkratni.

 

 Še Bohinjsko jezero zapuščajo meglice. Okoli pa vasice in cerkvica v Srednji vasi.

 

  Fotografiram na vse strani, le na vrh kupole se nisem povzpela. Pa  kasneje doma preberem, da je to edini vrh, kjer se Bohinjsko in Blejsko jezero vidita oba hkrati.. Se zgodi, pa drugič. Pomalicava, potem  se po stezici pod kupolo odpraviva proti dolini. Nekaj časa hodiva po grebenu potem naletiva na ostanke mulatjere.

 

 

 Še nekdo se vzpenja proti Možicu, po drugi stezici. Stezic je veliko, pravih ali kozjih in ubirava  jo v smeri Dravha in smučišča.

 

 Visoke trave, vmes gruščasti deli poti zahtevajo  večjo previdnost, kot uhojene stezice po grebenu.  Ko spodaj ugledam smučišče in snežne zaplate sva že na potki, ki vodi od koče na Možica.

 

 Desno se svetlika voda in greva pogledat  še bazen.

 

 Ira še malo uživa na snegu, utrujena je in ji ni kaj dosti več do igranja. Še pogled po vrhovih,

 sončku na koncu smrekove veje

 

 in odpeljeva se proti dolini. Med vožnjo opazujem Triglav, ki je ves bleščeč  in skoraj vso pot mi dela družbo. Tudi Blejsko jezero je čudovito.

 



 Krasen dan, takih je vedno premalo.

Veliko jih bo hodilo za nami .../Pohodništvo/

Nismo prvi in ne zadnji, ki hodijo po poti, plezajo po gori in občudujejo razgled. Medtem ko smo hvaležni za delo naših predhodnikov, čutimo tudi pomembno dolžnost do tistih, ki bodo hodili za nami. Da pustimo pot, goro in planet v boljšem stanju. Skrb za zanamce je izrednega pomena.