četrtek, 7. julij 2016

Po grebenu Karavank...

Od Stola do Malega vrha - krožna pot..
 

 Pri Valvasorju je tišina še parkirišče je prazno.
 

 Obeta se lep dan vrhove Julijcev že boža jutranje sonce.
 

 Poslušam, nek čudni zvok odmeva po gozdu, ugibam kaj je. Pa ga zagledam Tonija iz Žirovnice, ki pridno vihti sekiro in cepi drva.
 

 "Jutranji trening je to", mi pove. Običajno najprej odbrzi na Stol in potem še malo pripravlja drva za zimo. Že 100 krat je bil  na najvišjem vrhu Karavank.


Ne motim ga preveč ko je ravno zagnan, skladovnica se veča ko pogledam nazaj.


 Na Prižnici se malo razgledam potem pa nadaljujem po strmi stezici. Potka je suha, prijetna in  v dolini je  čedalje lepše.
 


 Kmalu se greben osvetli sonce je posijalo tudi na to stran.




 Na Stolu se nekdo že spušča po melišču, opazujem ga pa se naenkrat nekam izgubi. Sončni žarki  ravno obsijejo spominsko obeležje ko grem mimo in pokaže se  Prešernova koča (2174).
 



 Vrtača, Begunjščica, Roblekov dom, Dobrča se že kažejo v  jutranji lepoti, Kamniško Savinjske Alpe pa so le medle silhuete.
 



 Povzpnem se nad kočo, na Malem Stolu (2198) si ogledujem vasice spodaj, Blejsko jezero, Savo ki se vijuga med polji, pogled seže daleč v Gornjesavsko dolino. Nasproti pa Mežakla in Julijci, ki mi  vso pot delajo družbo.
 



 Še  spust v sedlo in zadnji koraki po potki proti vrhu.
 

 Na  Stolu (2236), najvišjem vrhu  Karavank močno piha.




Na vrhu sva le jaz in veter še kavk ni na spregled. Spodaj je vsa zelena Mačenska planina, le malo stran Celovška koča in nad njo Ovčji vrh. Poiščem Svačico in se v mislih sprehodim po grebenu Karavank vse do Kepe.
 


Dobrih pet ur je do Golice in kje je še  Kepa. Spustim se v sedlo in med Stoloma nadaljujem proti grebenu.
 


 Skale in grušč so kmalu za menoj, okoli mene le zelenje in strma pobočja. Gledam naprej nazaj v dolino, povsod je lepo.
 


 S pogledom na Triglav si naredim kratko malico. Vesela sem križa, ki se pokaže na
 Potoškem Stolu (2014).
 






 Tam okoli pa je polno drobnice, ki se pase. Kako so me  vesele ovčice,  glasno me pozdravljajo in jo uberejo kar za menoj, kakšna muz'ka.
 
 
 

 Na Vajnežu  vidim konje, tudi lani so se  pasli.
 


 Obmejna tabla leži na tleh,  že zadnjič na Medvedjeku je bilo tako, čudno.



 Bližam se vrhu Vajneža (2104) in konjska družba se že bliža.
 



 Vpišem se v knjigi in občudujem prepadne stene in melišča Karavank na Avstrijski strani. Pri nas pa je  tako lepo,  zeleno in korak je prijeten ko stopam po grebenu. Konji mi še nekaj časa sledijo potem pa jih premoti slastna trava.




 
 
 Mali vrh ni tako blizu, dobre pol ure potrebujem do tja, stezice se spuščajo in dvigajo. Spodaj se že vidi Betonska in razgledi so lepi.  Mali vrh (2017), le malo stran Kamnitnik, prepadne stene Skalaške, planina Seča, graničarska na Struško,
Golica, vse do Kepe.
 Vso pot opazujem doline in gore na obe strani, krasen dan.







 Spustim se po strmih travah in  zagledam dve planiki, vesela sem jih prvi sta letos.
 
 
 Ko prečim potko iz Kamnitnika trije mladi hitijo po njej. Še malo pa sem pri bivaku- Betonski.
 
 
 Spustim se skozi gozd, ki je prijetno hladen  in kmalu sem pri Urbasu. Nič ni drugače od lanskega leta. Nikjer ni možno zajeti vode, razen pri pastirski koči na Potoški planini.
 Škoda, pa tako prijeten studenček je bil. 
 
 
 Lepo je kadar te spremlja  kanček sreče, ko pihlja veter, da ni preveč vroče in lepota narave poskrbi za nasmeh na obrazu.
 
 
 Kar dobro krožno pot sem naredila, mogoče še kdaj! 
 
 
 In še lepa misel Toneta Svetine-
 "Ali še slišiš jok in smeh dreves in viharnikov v stoletju strojev" ?

3 komentarji:

  1. Lanski komentar ....Majda, pozdravljena!
    Pri opisu poti iz Stola proti Valvasorju (mislim da dne 13.7.), ste napačno navedli, da Urbasa ni več! Še vedno to zajetje obstaja, je pa preurejeno, ker je prejšnja pozicija iztoka povzročala odnašanje ceste. Tako zdaj Urbas priteče "na dan" nekaj metrov nižje, pod cesto pa teče skozi novo cev. Se strinjam, da bo treba postaviti nove oznake in narediti primeren iztok, da bo vodo lažje piti oziroma naliti v posodo. Upam, da to uspemo čimprej! Lep planinski pozdrav iz Valvasorjevega doma! Aleš Štefe - oskrbnik

    OdgovoriIzbriši
  2. lepe slike,čudovita predstavitev poti

    OdgovoriIzbriši