Ovčji vrh / Kozjak....

Ovčji vrh /Kozjak / Geissberg mimo planine Ogris...

 

Zapeljemo se čez mejni prehod Ljubelj. Tam kakor v starih cajtih pregledujejo osebne izkaznice.

V Žabnici/ Bodental  pridemo do planinskih smerokazov za Celovško kočo. Za gostilno  Podnar  parkiramo in nadaljujemo mimo starega mlina. Veliko leseno kolo se vrti in hiške okoli so čudovite.

 

 Vsake toliko časa je kakšen smerokaz, ki nas usmerja na pravo pot. 

 Po dveh urah smo pri Ogrisovi planini. Stara in nova hiška sta že od daleč vidni. 

 

 Občudujemo lepo narejeno hišo, oziroma dve  skupaj, dvojček. Gore so že na ogled, sledimo smerokazom in kmalu smo med ruševjem. 

Sledi  kratko melišče in  prične se lahka, varovana pot.

 Na koncu varovane poti je skrinjica z vpisno knjigo.

 Potka vodi mimo posebnega studenčka, tam je potrebno dotočiti vode.

 Ko se spustimo v dolino ne gremo proti Celovški koči ampak jo uberemo desno, na Ovčji vrh.

 

 Pot se večinoma vzpenja med ruševjem, na vrhu pa je trava. Ob potki je veliko cvetja, rožice  vseh vrst krasijo pobočje. Ustavljam se, gledam nazaj v  prepadni greben Karavank: Vrtača, Svačica, Stol, Vajnež, Mali vrh, Skalaška, Struška, vrhovi vse do Kepe. Razgledi so prekrasni. Same skale, na naši strani pa zelena pobočja. V ozadju je Triglav in vrhovi proti Vrtaškemu Slemenu.

 

 

 Na Ovčjem vrhu (2024) so že obiskovalci, nekateri ga že zapuščajo.

 Pomalicamo s pogledom na gore,

prijazni sosed naredi fotko in poslovimo se od vrha.

Srečamo skupino iz domač'ga kraja.

 

 

 Malo pred planino Ogris sestopimo desno proti gostilni Podnar.

 Ubiramo bližnjice, večkrat prečimo gozdno cesto in  na koncu še malo po asfaltu.

 Vmes si ogledamo še  prikaz žaganja na steni lesene hiške in stari mlin. 

  Pogled na Karavanke iz avstrijske strani je enkraten,

 

 kako majhen je človek in kako mogočne so gore.