Rudnica....

 

 

Rudnica - 946 metrov visok, razgledni vrh sredi Bohinja….

Bohinjci sredi raja, pravijo....

Vedno sem malo v zadregi kam naj greva, če sva sami z psičko Iro. Ciljev je veliko, če je pot prava za naju, pa ne vem....

Tudi tokrat je tako. Že z nahrbtnikom na rami se odločim, na Rudnico greva. Enkrat pred leti sem že bila gor, tudi takrat je bil sneg. Vem kje približno poteka pot. Na hitro preberem Miheličev  opis  poti in že sva na poti. Nekam megleno se mi zdi, ko vozim proti Bohinju. V mislih se tolažim, saj bo zgoraj lepše. Zapeljem čez most, mimo cerkvice sv. Janeza in iščem kakšen smerokaz za Rudnico. Nič, samo  oznaka za Peč. Peljem mimo, pa kmalu obrnem. Saj Peč in Rudnica sta v isti smeri, se spomnim. Ti presneti Bohinjci, kako so šparovni…Nobene table, da bi še drugi uživali na tem gorskem vrhu. Šele pri povratku pred mostom opazim čisto majčkeno tablico za Peč in Rudnico. Prečiva most in naprej levo, po uhojeni stezi.

 

 

 

Potem je potka dobro označena. Na vseh odcepih so majhne rumene tablice in na drevesih ob poti rumeni krogi, ki kakor sonček  kažejo pravo smer. Drugič, če me bo pot še zanesla na ta razglednik, jim bom narisala očke in smejoč nasmeh. Tako prijazno  bi  gledale na mimoidoče obiskovalce.

 

Potka do Peči je dobro uhojena , vendar poledenela. Naprej proti Rudnici je več snega, pa male dereze še  pridejo prav. Peč je najin prvi cilj. Zanimajo me razgledi na jezero, o katerih toliko pišejo. No, sama vidljivost ni ravno idealna. Po dolini se  vleče megla, kakor bi še malo dremuckala. Zelo počasi se premika. Kar nekaj časa stojim in čakam, da se bo pokazala cerkvica in jezero.  Želje so delno uslišane. Nad cerkvico sv. Janeza se malo zjasni, jezero pa ostaja v meglicah. 
 

 

Potem se vrneva do odcepa za Rudnico in nadaljujeva pot.  Čez  jase   in kotanje. Pot se  ves čas vzpenja in spušča. Sonce nama dela družbo.  Sneg se blešči v čudovitih kristalčkih. Vedno lepše postaja. Včasih se na razmaknjenih gozdnih odsekih pokaže venec Spodnjih bohinjskih gora in Julijcev. Veter je nanosil odpadlo listje na stezico, da je bolj pisana. 

 Spomnim se hiške, kjer je čudovit razgled na jezero. Kmalu sva tam. Spustim se do  roba in…  Nad jezerom še vedno  kraljuje megla. Tudi to kar sem videla mi je všeč.
 

Potka se bolj strmo vzpenja in na  sončnih legah se  sneg že topi. Ko sva na vrhnjem delu, se vasice pod nama še vedno skrivajo. Le vrhovi se kažejo v daljavi.  Spodaj so nevarni prepadi, ne hodiva blizu roba. Saj v snegu ni pravega občutka, kje se rob konča. Kot bela kapica se vidi Zajamnik, planina tam zgoraj,  nad Srednjo vasjo. 

 Na vrhu Rudnice je klopca in malo stran skrinjica z vpisno knjigo in žigom. Spominja me na žabico, ta  podstavek s skrinjico.  Malo se okrepčava. Vasice pod nama so še vedno zamegljene,  zato kmalu sestopiva proti dolini.  Tudi navzdol po razgibani poti ni dolgčas.  Z malo domišljije marsikaj opazim. Pri hiški ni nič drugače.

 

 Se pa  zasneženi vrhovi kažejo med drevjem. Tudi to je lepo. Kmalu sva pri odcepu za Peč.

 

  Na pomolu z klopco se  pod nama že kažejo hiše.  Še malo pa bova spodaj.

  Na desni je nekakšen razgledni stolp. Sem bolj zvedave narave in že me  korak zanese tja. Tam so  se drenjale koze, velike in majhne. Postavile so se lepo v vrsto ko je prišla zraven Ira.
Na smeh mi gre.

Odločitev je bila prava, lepo nama je…