25.10.2014 - Kamniti lovec

Kamniti lovec - 2071 metrov visok vrh...

 

   Že dolgo  si želim na to goro iz druge smeri, iz Zajzere.  Obiskali smo jo že večkrat, ampak vedno iz  sv. Višarij.  Od tam sam pristop na Kamniti lovec ni preveč zahteven, tudi  ne zamudiš se dolgo.

Zajzera!

 Parkirni prostor je še prazen, čeprav nismo preveč zgodni.. Pozna se, da je dan kratek in je zjutraj dolgo tema. Prečimo most čez prodišča Zajzere in  sledimo markacijam.
 

 

V  gozdu se potka kar naenkrat izgubi. Veliko je podrtega drevja in se steza  na desno ne vidi . Tam je postavljen možic, zraven   na drevesu  je tudi markacija. Nadaljujemo po potki, ki je polna ovir in je potrebno čez ali spodaj malo potelovaditi. Nič hudega.

 

Prišli smo na sedlo Prašnik. Tam je  nekaj smerokazov, ki so videli že boljše čase,

 razmajana klopca in megla.

 

 Ne vem odkod se je zopet privlekla. Zadnje čase me pa res povsod spremlja. Ampak danes me ne moti. Veselila sem se te poti in tudi megla mi ne bo vzela  veselja. Mogoče se bo na vrhu premislila in bo dala prostor soncu. Pot iz sedla navzgor je čudovita. Mehka, brez kamenja in korenin. Kot bi hodil po preprogi. Včasih jo polepša še sneg.  Dobiš tisti občutek, da bo kmalu november

in v visokogorju sneg.

 Menjavajo se odtenki beline in sivine. Na trenutke se celo pokaže kakšen vrh, kakor bi se megla igrala z nami. "Kaj pa mi morete, tukaj sem jaz glavna". Ja, nič ne moremo. Nadaljujemo proti vrhu. Tam zgoraj nad skalovjem se pokaže modrina neba.  Bo, sonce bo, upam.

.

 

Smo že mimo prvih jeklenic. Pot je kopna.

Pričnemo se vzpenjati po skalovju proti vršnjemu delu gore. Tam pa je kar nekaj snega. Na nekaterih mestih je  pomrznjen. Varovala so res zelo ohlapna, ampak v veliko pomoč. Brez njih meni  verjetno ne bi uspelo priti na goro. Mogoče gor še, nazaj pa sigurno ne.

 

Na samem vrhu sije sonce in vodja ujame v objektiv čudovito glorijo.  Visoko se dvigajo vrhovi nad morjem meglic. Le Mangart in Jalovec se ne pustila omrežiti. Na trenutke se zdi, da se bo megla prelila kar čez nas, ko sedimo spodaj pod skalo in iščemo zavetje pred vetrom. Privoščimo si malico. Proti Višarjem se nič ne vidi. Pa je vseeno lepo. Uživamo v pogledu na meglice, ki nenehno spreminjajo pogled pred nami.

 

Pripravimo se za odhod. Nataknem si male dereze in ni mi žal. Navzdol gre hitreje in lažje kakor sam vzpon. Spodaj prečimo še gruščasto grapo in prične se stezica, ki dopušča tudi kakšen pogled naokoli, ne da bi se pri tem spotaknil.

V dolini se že vidijo prodišča Zajzere.

Sonce je  vedno lepše in še pred sedlom je pregnalo meglo. Viš, Veliki Nabojs, Montaž in gore okoli njih dvigajo proti nebu svoje mogočne vrhove. Kako dobro dene tak pogled. Kar  topiš se, pri srcu je lepo in bi kar stal in občudoval.

 

 

Smo že mimo sedla. Približno polovico poti je že za nami. V daljavi se  vidi Poldašnja špica, ko gremo mimo stare lesenjače na zapuščeni planini..

 

 Pa zopet malo telovadbe in  smo skoraj pri avtu. Tam visoko zgoraj se sonči naš Kamniti lovec. Tudi ostale gore nad dolino Zajzere  so  ovite v rahlo tančico,  ki jo naredi sonce,
ko jih ogreje s svojimi žarki.
 Lepo mi je!

.