18.10.2014 Storžič

      Na Storžič - 2132 metrov visok vrh

   Že ponoči se sliši škrebljanje dežja po strehi. Ko vstanem  je vse  tako čudno. Sicer je še tema, ampak na nebu ni nobene zvezde. Ko se z Iro sprehajava  ob "štreki," nič ne škropijo z neba. Prišel je čas za odhod. Na avtocesti  so že začele polzeti dežne kaplje po vetrobranskem steklu.

" O zlomka, spet ta dež", se potiho jezim. Ko se nam v Tržiču pridruži  vodja pove, da je bilo v Ljubljani čisto v redu.

Zavijemo proti Lomu pod Storžičem in naprej proti domu. Tam se je že zdanilo in ni nas preveč razveselil pogled v nebo. Rosilo je.  Kaj pa zdaj? Ja naprej.  Ni mi všeč, da se  v takem vremenu vzpenjam po skalah. Še dobro, da gremo čez Škarjev rob. Skozi Žrelo bi bila pot še težja.

Megla nas je zvesto spremljala skoraj do vrha. Skozi gozd in ruševje je še nekako šlo. Potem pa je bila pot zelo spolzka. Skale in prst in vse je bilo zelo mazavo. Nič prijetna pot. Ostali so že daleč pred menoj. Včasih se pokaže kakšen utrinek iz megle. .. . Čakam nanje. Ko  se je prične  skalovje in jeklenice, je bolje. Se vsaj lahko kam primem in potegnem navzgor.

 

 

Križ na vrhu Storžiča se običajno vidi že daleč spodaj, danes pa se noče pokazati. Čisto pod vrhom ga zagledam, obsijanega s soncem. Saj komaj verjamem. Pred mano so imeli srečo, vodja je ujel dvojno glorijo v objektiv. 

 

 

  Tudi jaz sem že na gori. Ne mudi se mi. Saj ne bodo takoj odšli.  Glorija pa me ni čakala. Samo še bled odsev je bil spodaj pod skalami. Nič hudega, bom že dobila "fotke."

 

 Kar nekaj se nas je nabralo na vrhu. Prihajajo tudi po grebenu, po poti skozi Žrelo in iz Kališča.  Sonce je prijetno grelo,  postalo je že prav vroče. Povsod naokoli pa je bila  megla. Najbolj so se videli Grintavci, pa Kriška in Tolsti vrh in vrhovi Julijskih Alp.

 Ja, na vrhu je lepo.

. Počasi se pripravimo za odhod. Vodja je šel proti Jezerskem, dela SPP, mi pa po isti poti nazaj v dolino. Vsak po svoje, jaz precej zadaj.  Veliko ljudi se je šele vzpenjalo skozi meglo. Križ tam zgoraj se je že davno skril. Spodaj v ruševju pa je  sijalo sonce. Megla se je razkadila.
Pokazale so se vasi v dolini,  tudi dom pod Storžičem.

 

 Spodaj, blizu doma imajo na skali plošče z imeni ponesrečenih v gorah.

 Lep spomin.

Čeprav je na vrhu sijalo sonce, mi ta izlet ni prinesel tistega  veselja, ki ga občutim po obisku v gorah. Megla in zelo spolzka pot sta mi ga odnesla.

Pa drugič....