Špik hude police -2420 metrov visok vrh
Nad Mežaklo se dela dan. Počutje ni ravno najboljše. Ampak gora je tako vabljiva, da je vredna truda. Nekaj je narobe z levo roko. Prsti so mravljinčasti, boli me do ramena. Včeraj me je krč v prste, je kar trajalo, da sem jih razmaknila. No upam, da bo šlo. Saj mora.
Pričnemo na planini Pecol, do katere se pripeljemo iz Nevejskega prevala. Cesta je kar malo strma in ozka, ampak asfaltirana vse do planine. Kaninsko pogorje se rahlo barva v jutranjem sončku. Montaž že iz doline kaže svojo lepo podobo. Naš cilj pa je naravnost pred nami. Na vzpetini se že vidi koča Brazza. Po udobni mulatjeri, ki se v okljukih dviga, poteka naša pot. Zaradi lepih razgledov in lahko dostopnega vrha je gora dobro obiskana. Včasih so na travah pod melišči kozorogi. Tudi svizcev je veliko, ampak danes se sliši samo žvižganje. Poskrili so se v svoje hiške.
Smo že mimo odcepa poti Ceria Merlone, ki preko strmih skal vodi na Špik nad Nosom.
Na gori je prijeten, lesen bivak. Okoli pa polno mladih kozorogov. Tam smo lansko leto prenočili, ko smo prehodili pot od Montaža do Viša. Po poti Leva, Ceria Merlone in Anite Goitan, same ferate. Luštno dvodnevno potepanje po Zahodnih Julijcih.
Tudi tablica z oznako po poti Leva, proti Montažu, je že mimo.
Pot na Špik Hude police je prijetna. Le malo je potrebno paziti na padajoče kamenje, ki ga prožijo kozorogi.
Pot na Špik Hude police je prijetna. Le malo je potrebno paziti na padajoče kamenje, ki ga prožijo kozorogi.
Smerokazi poti
Viš in Koštrunove špice
Proti Strmi peči se že valijo meglice. Lezejo tudi proti dolini. Upam, da bodo še malo počakale, da pridemo na vrh.
Zadnji del poti je malo bolj skalnat, pa ni hudega. Prehiteli smo meglo, na vrhu smo.
Med Montažem na eni in Višem na drugi strani. Iščem bivak na Špiku nad Nosom, pa ga ne vidim. Špik nad Špranjo, Koštrunove špice, Viš, Veliki Nabojs, vse je skupaj.
Tam v meglicah se utaplja Kamniti lovec.
Še Jalovec se vidi v daljavi.
Montaž
Kamniti lovec, Veliki Nabojs, Viš
Viš, Koštrunove špice, Špik nad Špranjo, Špik nad Nosom
Tudi okoli Montaža se sukljajo meglice. Polovico so ga že zakrile.
Dve špici, Pipar, Poldašnja špica, vse počasi izginja.
Malo posedimo, pa ne predolgo. Veliko ljudi se je nabralo. Pa še kar prihajajo. Dobro, da je pot široka in srečavanje ni težavno. Opazujem meglice, ki se spuščajo za nami v dolino.
Včasih se pokaže košček modrega neba, pa kmalu zopet izgine. Še kozorogi so se umaknili nekam, na varno. "Škljocanje" fotoaparatov se sliši v spodnjem delu poti. Tam se zadržuje mamica z mladički. Luštni so, malo odmaknjeni v travah, čakajo, da se bodo lahko umaknili.
Ampak ljudi je zelo veliko. Tudi parkirišče na planini je polno pleha. Lepo vreme je privabilo hribov željnih pohodnikov, tako kakor nas. Smo že skoraj spodaj. Pa se spotaknem in telebnem po dolgem. Kar boleč padec. Pa pravijo, da ima vsak svojega angela varuha. Ampak moj je zadnje čase kar pogosto odsoten, verjetno preveč hodi na kofetke. Je pa zanimivo, vedno se udarim na isto nogo. Že vsa je potolčena, hlače pa so še vedno cele.
Pogled na gore je sedaj čisto drugačen. Megla se je spustila vse do koče. Kar hitro je prišla za nami. No meni je vseeno. Po vsaki turi, pa naj bo še tako kratka paše,
da se vsedeš v avto in odpelješ.
Lepo je bilo!
Lepo in zanimivo. Pri opisih se pa zelo potrudiš, se vidi, da so ti gore zelo pri srcu!
OdgovoriIzbriši