Pomlad...
Samostojna razstava fotografij in likovnih del Majde Gašperin, april 2024.
Telefon zvečer
mi zazvoni,
na drugi strani Pavel, vodja naš se oglasi.
»A narediš lahko razstavo,« vprašanje se glasi.
»Lahko, a
kdaj naj bi to bilo,
v torek
prinesi slike, če bi šlo.«
Nekaj novih
nekaj starih
v trojke hitro
jih razstavim,
da pogled mi
brž pove,
če tako bi
šlo al' tudi ne.
Marjano našo
še pokličem,
da taksi moj
je in pomočnica.
Slike vse ob
stene položiva,
vse štima
se že veseliva.
Sašo in pa
Pavel sta v četrtek mi v pomoč
Sašo na lojtrci stoji,
slike obeša
in me posluša, da vse prav visi.
Pavel fotografije uredi, ni tako enostavno kot se
zdi.
En dva tri
že vse visi, še naslove prilepim in zadovoljni smo vsi.
Dami v rdečem se nekam mudi, dama v modrem na sprehod med rož'ce hiti. Le klobuček pisan možgančke bistri, ritko dečve ven moli.
Rož'ce so tri - v sredini dama stoji, frizura ji zakriva oči, šal rdeč okoli rok ovije, da obline svoje skrije. Na straneh obeh pa šopka dva, prav lepa sta oba. Ljubezen rdeča in sonček zlat, vsak po svoje sta zaklad.
Tamar, kdo ga ne pozna, tam Jalovec kraljestvo svoje ima. Na eni strani Ponce se vrstijo, na drugi Mojstrovke blestijo. Šitna glava je strm dvatisočak, ki v senci Mojstrovk ni nič manj težak. Vošča poznana je vsem, pri ruševinah karavle se prijetno sedi in pogled po Martuljških gorah hiti. Zgoraj je čudovita poljana, Jalovec in Mangart sta najbolj iskana.
Fotografije Pavel uredi, še Sašo mu pomaga in
obesit jih hiti.
Jesen zima ali pomlad, vsak ki je po srcu mlad uživa v radostih teh,
ki narava nudi jih v lepih dneh.
Jesen barvita naravo poživi, pomlad in poletje z rož'cami lepimi vse okrasi.
Najvišji in najlepši v srcih naših spomine mladostne budi.
Pride ponedeljek, ko razstava se odpre. Malo sladkega na mize in dogajanje se začne. Za pijačo je poskrbljeno saj dom ima svoj bife in šef dobro skrbi za d'narce te. Ko nekaj se jih je nabralo in stoli so zasedeni se predstava lahko začne.
Najprej Marjan ima besedo, zanimivosti v maju so na sporedu. Dren pa tak, da komaj vem, kam šel bo moj korak.
Nato Pavel se oglasi, kulturnik glavni prebere vse kar napisano o meni je.
In razstava se odpre, slike itak so jim že poznane vse.
Za utrinke družbe poskrbi Marjana, vsem že dobro je poznana. Simonca hitra suče se med mizami, ker hmeljček že diši in vsem naenkrat se zelo mudi.
Še malo in nadaljevanje sledi. Projekcija lanskih potepov se na platnu zvrsti. Dež ali sonce nič jih ne zaustavi, stari in mladi pohodniki so pravi.
Le zgoraj zgleda tega ne vedo, pa jim v sredah malo
nagajajo. Ko predstave je konec, je
tako kot bi počil velik lonec. V družbi hitro završi, meni in Francki pa se na
avtobus mudi.
Bilo je lepo,
hvala vsem
za obisk in pomoč,
mogoče še kdaj bo,
vaša Majda..
