Rateče - Marija Snežna in naprej proti Tromeji...
Malo drugačno potepanje, začneva na parkirišču Kompas, na domači zemlji.
Lahko bi peljala še kakšnih 500 metrov naprej in potem bi čez mejo na italijanski strani začeli najino pot. Sedem minut potrebujeva do planinskih oznak na desni, za" Monte Forno in Bivio M. Cavallar," kjer se prične kolovoz.
Pred staro kasarno je nekaj prostora za parkiranje, omenjeno v opisu poti.
Nadaljujeva mimo vikendice, skozi gozd, čez senožeti. Pazim na markacije.
Sonce se počasi dviga nad Julijskimi Alpami.
Veliko je pašnih vrat, ograj iz bodeče žice in napisov o privatni lastnini.
Zadnja, rjavo rdeča kovinska vrata vodijo na kolovoz, tam se najina pot nadaljuje levo in se strmo vzpenja.
Rdeče bele črte so upanje, da sem na pravi poti. Na gozdni cesti sva pri smerokazu za Peč, ni jih veliko na vsej poti.
Malo raziskujem na levo, pa se kmalu premislim in se vrnem nazaj. Nadaljujeva navzdol po cesti, ki se spušča. Na levi je privatno gostišče, najina pot pa vodi mimo vikendice na desni.
Tam mi prijazni Italijan pokaže bližnjico do Marije Snežne. Ravno nasproti je stezica, lahko pa nadaljujem po cesti in se pri smerokazu usmerim levo. Tudi za Tromejo mi razloži, kje je pot. Se kar razumeva, čeprav ne znam italijansko. Če bi šla po cesti je na desni odslužen transformator.
Še malo pa se pokaže velik ovinek in opozorilna tabla, da je spodaj cesta.
Smerokaz ostro v levo kaže smer proti kapeli. Medve pa jo ubereva po bližnjici in sva kmalu na
s soncem obsijani jasi, z majhno hiško.
V daljavi se vidi Dobrač in oddajnik na njem.
V senčnem delu jase zagledam veliko kapelico Marije Snežne.
Uspelo nama je. Malo počitka na prijetnem sončku,
nazaj nadaljujeva po poti.
Kmalu sva na ovinku. Ne vračava se še, greva malo naprej, na desni je odcep za Kopo, naravnost korito z vodo in ob njem potka proti Tromeji.
Razveselim se smerokaza, žal ne piše koliko je do vrha. Potka se prijetno vzpenja in kmalu sva pri nekakšnem "kiosku." Rdeče bele črte zamenjajo črno bele, avstrijske.
Tam naju smerokaz zopet usmeri po markirani poti.
Oznake niso trajale dolgo, obrnile so se nekam navzdol. Veliko je uhojenih stezic levo v gozd, proti vrhu Tromeje. Zaradi Ire nadaljujem po potki, ki se počasi vzpenja, upam, da prideva do vrha. Ko se vzpenjava že celo uro, spodaj pa ni videti ničesar sklenem, da bo potrebno nazaj. Moja kosmata bučka kaj dosti več od petih ur hoje ne zmore več. Bolje bi bilo, če bi jo ubrale navzgor.Vračava se po poti vzpona, čeprav je navzdol veliko poti. Kmalu sva pri koritu in mimo vikendice. Pri smerokazu zavijeva levo na najin razriti kolovoz. Naenkrat se sliši hrup in mimo naju pripelje kolesar, "bondžorno", se sliši in že ga ni več.
Še čez travnike in mimo kasarne. Lep je pogled na Ciprnik, iz te strani je čisto drugačen.
Kmalu sva pri avtu.
Lep izlet, pot je luštna, enostavna, če se držimo oznak. Poiščimo jih preden nadaljujemo /levo, desno je več odcepov/, pripeljale nas bodo do zadnjega ovinka. Tam pa naša pot zavije levo proti Mariji Snežni, ali naravnost proti Tromeji.
GPS je pokazal kako blizu je bila koča na Tromeji, pa drugič.
