Pokljuka - Uskovnica

Na Uskovnico gremo....

Svoboda je to, da s popotno palico v roki lahko poromaš tja, kamor zaidejo tvoje misli. /France Stele /

Krasno vreme se nam obeta. Zbere se zopet četica pohodnikov pri Koniču. Vodja Pavel ima dosti dela da nas posede v avtomobile, da so vsi polni.

Odpeljemo se proti Pokljuki. Sonce je že visoko, ko parkiramo na Rudnem polju. Zbere se naša četica in ubiramo korake po stranski poti.

Tekači trenirajo, naša četica pa ubira korake po spodnji poti. Kmalu začnemo previdno stopati, pot je poledenela..

Nekaj časa se trudim potem si nataknem male dereze. Škoda truda, kmalu jih zopet snamem. Pot je izmenično kopna in poledenela. Pot nas vodi mimo zdravilnih kamnov.

Saj gre, le previdno je treba izbirati pot. Kmalu se nam odprejo razgledi na gore. Po cesti se rišeje sence, snega je bolj malo.

Tudi drevje je brez okraskov in žalostno štrli v nebo. Vsak zase išče svoj najlepši del poti.

Panorame so krasne. Vzpenjamo se ob ograji, ki nam je v pomoč pri hoji.

Še malo fotk, saj nikoli ne veš kdaj bo upešal korak in bodo taka potepanja le še čudovit spomin.

Še malo in zagledamo kapelico na Uskovnici in gore, ki obdajajo Bohinj.

Fotoaparati škljocajo, čudovita je narava in gasilska mora biti.

Spustimo se skozi naselje lepih hišk in se posedemo pri Planinski koči, na Uskovnici. Zvončka se prijetno oglašata.

Lepo je v naravi, mir in tišina povsod. Še ptički počivajo..

Koča na Uskovnici se nahaja v osrednjem delu manjše planote Uskovnice, le ta pa med Pokljuko in dolino Voje. Le dobrih 5 minut stran od planinske koče, pa se nahaja manjša kapelica, od katere se nam odpre lep razgled na gore, ki obdajajo Bohinj. Med kočo in kapelico, pa lahko v kopnih letnih časih opazimo zanimive grbinaste travnike, le ti so redkost v slovenskih gorah. Okrbnica koče je Katica Mikelj./splet/. Lepo je urejeno v notranjosti in zunaj.

Hitro smo postreženi in kar nekaj časa se zadržimo. Nabiramo vitamim D, saj sonček prijetno greje. Malo se sprehodim okoli koče.

Počasi se odpravimo nazaj proti Pokljuki. Ne gremo mimo kamnov temveč se podamo po zgornji, daljši poti. Ves čas se polagoma vzpenja. Tudi tu se vrstita poledenela cesta in kopno.

Včasih se malo ustavimo in zazremo v daljavo. Neskončnost pogleda in nemirno srce, ko opazujem vrhove, ki se mi vedno bolj odmikajo.

Po tej cesti sem se enkrat že peljala, ko sem šla na planino Konjščico. Je kar dolga. Pa smo na ravnem, tekači že brzijo mimo. Še previdno do centra in zaključek na prijetnem sončku ob hotelu.

Po malem GPS smo prehodili 10.00 km, hodili s postanki dobre 4.00 ure in naredli 400/489 m višincev in spusta.

Čudovito potepanje na krasen sončen dan. S sestro bi rekli, bogovi so z nami. Slike je prispevala tudi Simona..

So trenutki, ko smo srečni, ure, ko smo zadovoljni in dnevi, ki jih moramo preživeti. /Tomaž Humar/