Lepote Hrvaškega Zagorja...
Trakoščan - Tuhelj - Kumrovec, bo naše potepanje....
Prijatelj senci tvoji je enak,
ki zvesto za teboj se vije,
dokler ti sreče solnce sije,
A, ko se pripodi oblak,
ko solnce ti zagrne mrak,
se tudi senca tvoja skrije!
/Simom Gregorčič/
Naš predsednik DU Javornik Kor. Bela Marjan, vedno najde pravo rešitev in ugodno ceno za krasne izlete. Vse se draži in ni lahko. Res smo včasih malo sitni glede hrane. Pa nam ni bilo hudega, ko smo v enodnevnih potepanjih po tujini preživeli in uživali tudi s senvičem. Vedno smo se vračali polni lepih vtisov in dobro razpoloženi. Prava družba naredi svoje in prijateljstva ostanejo.
Tokrat se gremo potepat proti Hrvaški. Avtobus se hitro napolni in potepanje se začne. Zadaj se radi drenjamo.
V Ljubljani se nam pridruži vodič, Vevč. Vso pot nam razlaga in zna vse na pamet. Vmes nam postreže tudi s kakšno šalo, da smeh odmeva po avtobusu. Enkrat se tudi ustavimo za jutranji kofetek. Naslednji postanek je dvorec Trakoščan.
Vodič nam preskrbi vstopnice za grad Trakuščan. Potem ubiramo korake vsak po svoje po lepi potki, ki vodi do gradu. Tudi za "Staro selo" jih kasneje dobimo.
Mrzlo je še.
Umetno Trakuščansko jezero je že napolnjeno z vodo.
Hodimo po potki pod gradom. Visoko zidovje je zgrajeno na skalovju.
Naš vodič Vevč. Nekateri smo prišli po stopnicah, 120 jih je. Ostali grejo okoli po lepi cesti.
Zberemo se na dvorišču in jo potem po stopnicah uberemo za vodičem. Ta nas kmalu zapusti in vsak po svoje raziskujemo zgodovino naših prednikov. Ni nadzora in lahko fotkamo.
Trakošćan je nastal ob koncu 13. stoletja izključno za obrambne namene severozahodne Hrvaške in je služil za nadzor poti med Ptujem in Bednjansko dolino. V zgodovinskih listinah je omenjeno, da je leta 1399 ogrski kralj Sigismund Luksemburški celotno Zagorsko grofijo podaril celjskemu grofu Hermanu II. Tako je dvorec Trakošćan ostal v lasti Celjskih grofov vse do sredine 15. stoletja.
Po izumrtju Celjskih grofov je grad spet pripadel ogrskemu kralju. Ob koncu 16. stoletja je nov lastnik gradu postal Jurij Drašković oz. njegova družina. Draškovići so grad Trakošćan večkrat razširili in dograjevali. Kasneje v 18. stoletju je grad bil opuščen in je začel propadati. Nato ga je dedič podmaršal Jurij V. Drašković obnovil sredi 19. stoletja. Draškovići so tako v gradu živeli vse do druge svetovne vojne, ko so se odselili v Avstrijo.
Po koncu druge svetovne vojne je bil dvorec nacionaliziran in namenjen muzejski dejavnosti./splet/
Pa začnemo z ogledom vsak po svoje.
Vhod je veličasten.
Pogled na drugo stran.
Novodobni graščaki in graščakinje se sprehajamo po gradu in občudujemo krasno izrezljano pohišvo. Čudovite strope in lestence, lepo je.
Novodobni par v starem kraljestvu.
Vitrine so polne orožja in težkih oklepov, ki so jih nosili takratni vojaki.
Novodobni kraljični in čudovit strop.
Neposredna okolica dvorca je oblikovana kot krajinski park, v katerem se nahaja jezero, travniki, drevesa in grmičevja. Največji čar krajinskemu parku daje umetno jezero – poimenovano Trakošćansko jezero. Površina jezera je okrog 17 hektarjev in največje globine 2 metra in pol. Jezero se nahaja na 246 metrov nadmorske višine in je nastalo med leti 1853 in 1862, ko so zgradili jez na potoku Čemernica./splet/
Naslednji postanek so Tuhenjske toplice, ki jih še obnavljajo. Ustavimo se v glavnem za kofetke in namočit suha grla, saj debata grlo izsuši in pretegnit se tudi je treba. Pa stranišča so vedno polna.
Terme Tuhelj so zagotovo najbolj znano termalno- zdraviliško središče na Hrvaškem.
Zgodovina term sega nekako v 18. stoletje, ko je vroče vrelce vode prvič opisal avstrijski zdravnik in botanik Johann von Crantz. Po njegovih takratnih analizah je predlagal uporabo vode za kopanje, saj naj bi ugodno vplivala na težave gibalnega sistema. V sredini 19. stoletja je bilo zgrajeno prvo manjše kopališče, sicer za zasebno uporabo takratnega lastnika zemljišča z izviri./splet/
Pa smo zopet na avtobusu. Naslednji cilj je Kumrovec. Obiskali bomo " Staro selo."
Kumrovec je vas in občina v Krapinsko-Zagorski županiji na Hrvaškem. Leži v obmejnem pasu s Slovenijo ob reki Sotli. Kumrovec je poznan kot rojstni kraj nekdanjega predsednika Jugoslavije, Josipa Broza Tita (1892-1980)./splet/
Nagajivost z leti narašča, saj pravijo da nam gre že na otročje in naši pionirji in pionirke si nadenejo čepice na glavo in rdeče rutke za vrat. Pa gremo, vsi skupaj ponosno naprej. Prepevamo si pesem;
"Mi vsi smo Titova mladina, rdeča zvezda sveti nam na pot. Svobodna zdaj je domovina, zastava naša plapola povsod. Veselo dela se lotimo, naj spremlja pesem nas povsod, da rodni dom svoj obnovimo, da živel srečno bo slovenski rod. Nekoč hvaležna domovina ponosna, srečna zrla bo na nas: To tista je bila mladina, ki je skovala vsem nam novi čas."/splet/
Kmečki voz z branami.
Vevč se ne pusti motiti, komanda mora biti.
Razloži nam pomen vasice in potem se potepamo po svoje do določene ure, ko je odhod avtobusa. Približno 40 je prenovljenih zgradb in drugih objektov. Obiskovalec lahko spozna kakšno je bilo življenje naših prednikov in podobno je bilo takrat tudi pri nas. Vsaka hiška predstavlja kakšno obrt ali orodje, ki smo ga takrat uporabljali. Kje so tisti časi, popolnoma drugačni od sedanjih. Prenova se je začela leta 1977. Titova rojstna hiša je bila zgrajena 1860 in je bila prva pozidana hiša v Kumrovcu. Od leta 1953 je znana kot muzej maršala Tita.
Pred hišo stoji njegov bronasti kip, delo Antuna Avgustinčiča.
Pa se naši pionirčki in pionirke zberejo poleg kipa. Treba je še komu popraviti kapico ali rutko, da so vsi lepi.
Smejimo se, dobro se je spomnila Stanka. Če bi vedeli bi bilo pionirčkov še več, saj so rutice naših otrok še shranjene. Ogledujemo si hiške, zgoraj ga spet nekaj špičijo, dežuje. Ne moti nas, pa hodimo z dežniki. Poleg hišk so na ogled tudi drugi objekti ; svinjaki kurniki vrtovi, potrebni za vsakdanje življenje Zagorcev. Nekaj slik s Titove rojstne hiše.
Naš predsednik Marjan...
V hišah so lutke naravne velikosti in oblečeni v oblačila tistega časa, ki niso dosti drugačna od današnjih.
Nevesta in poroka...
Predivo in Na pomoč- gasilci..
Črna kuhinja, usnjarna, kolarstvo, sodarstvo...
Otroška igralnica, lončarstvo, po skednjih visijo obešene koruze, lepo je za pogledat.
Veliko hišk je še kritih s slamo.
Danes je to glavna turistična zanimivost, etnološki muzej Staro selo ponuja obiskovalcem pristni videz zagorske vasi, 20. stoletja.
Sanke in kmečko orodje za obdelavo zemlje.Tudi klet mora biti.
Ogledov je konec in peljemo se proti Celju. Vmes poslušamo vodiča in šale, ki se vrstijo enkrat spredaj enkrat zadaj. Pri Medvedu se ustavimo.
Čaka nas obilno kosilo. Imajo zanimivo pregrado. Po sredini lokala so ogledala in če koga muči " firb'c" kdo je na drugi strani vidi le sebe.
Vsega lepega je enkrat konec in malo čez šesto se odpeljemo proti domu.
Krasno potepanje, krasna družba, prijeten vodič pa še naš predsednik ima rojstni dan.
Sanjaj občutke veselja, uspehov in cilja. Jutri lahko vse to ne bodo več sanje. /P.P./
Naslednji dan imamo upokojenci letni članski sestanek ali občni zbor. In dobim priznanje, nepričakovano. Je govoril naš predsednik na avtobusu, da se moram udeležiti zbora in nekaj mrmral o priznanju. Pa nisem imela pojma o čem govori, se rad heca.
Iskrena hvala vsem od srca, vesela sem nepričakovane pohvale. Vendar mislim, da bi si to bolj zaslužila kakšna prostovoljka ali prostovoljec, ki več časa nameni DU. Lepo mi je in vesela sem, ko vem da obujate spomine, ko berete zgodbe s slikami in našimi dogodivčinami, ki se nam dogajajo na poti. Tudi tisti, ki ne morete z nami se lahko v mislih sprehodite in doživljaje svojo zgodbo.
Luštno je b'lo, naj bo še večkrat tako.
Hvala vsem - Majda..
Prečudovito in tudi pohvala Majdi, da ima dobro voljo, da to vse poslika !!!
OdgovoriIzbriši