Tromeja - Fusine/ Fužine - Rateče

Tromeja - Fusine/Fužine - Rateče, dolga pot...

Edina prava avantura je raziskovanje neznanega./ Freya Stark/

Razmišljam zjutraj naj grem na Tromejo ali kam drugam? Peljem se mimo odcepa za Dovje, tudi Baba bi bila dobra, le za cesto ne vem kakšna je. Nadaljujem proti Ratečam in parkiram.

Že dolgo me ni bilo tukaj. Počasi usmerim korake proti zadnji hiši.

Namenim se čez travnike, je uhojena steza. Sneg je rahlo poprhal travnik in lepo je. Še malo po kolovozu in sem na cesti.

Krasen je pogled na vrhove, sonce in meglice;

Skozi drevje se blešči.

Senožeti so pred menoj in travnik je čudovit.

Vrh poseke Tromeje se že vidi.

Kot običajno uberem krajšo pot.

Na ovinkih pogledujem nazaj, meglice se že dvigajo. Škrlatica, Razor, Prisank, Mojstrovke, Travnik, Šite, Mangart vse je na ogled, le drevesa mi nagajajo.

Opazujem korenine, prepleteno je njihovo sobivanje v gozdu. Meglice se umikajo in prehiti me pohodnica.

Še tri ovinke in potlej streha kočice.

Jo že vidim kočo pod vrhom in pohodnico Sonjo.

Po zvončku me je spoznala, bere moj blog.

Pomalicam, Sonja mi naredi fotke in odidem proti vrhu. Hvala Sonja.

Meglice zakrivajo kočo, pod nogami je sneg nanešen od vetra, čarobno. Megla je vedno bolj gosta prav ničesar se ne vidi.

Ne moti me in grem pogledat za pot do Marije Snežne.

Smerokaz je spodaj, volja je mogoče mi pa uspe? Strmina je huda in ponekod poledenela. Nataknem si male dereze je pa mraz. Komaj mi uspe tako me zebe v roke. Sonček.. Spuščam se, sem pa tja je kakšna oznaka. Prav vsake se razveselim.

"Kiosk, to Majda," veselje me razganja. Malo prehitro.

Nisem dosti razmišljala o sestopu na to stran in nisem pogledala poti. Minilo je že devet let odkar sva se z mojo bučko potepali tu okoli. Sedaj pa se potepata z mano obe lubici moji. Zvončka mi vso pot delata družbo. Nadaljujem po cesti. Mimo zidu in korita z vodo, tega se spomnim...

Cesta me moti, ne spomnim se asfalta na ovinkih. Nazaj na Tromejo se mi pa ne ljubi.

Pri zadnji oznaki za kapelico je pušcica za spodnjo cesto, tako se mi zdi. V gmajni ne opazim nobene steze kaj šele oznake. Nadaljujem po spodnji cesti in pogled mi bega levo in desno in nič ne opazim. Morala bi po makedamu, pa se ne spomnim odseka. Le eno hiško vidim in kasarno nad cesto.

Kapelica, kapelica mi gre na smeh.

Sta dva odcepa desno, pa ne upam, še bolj se bom zapletla. Vklopim zemljevid na telefonu, ni signala. Grem pa po cesti glavno da se spušča. Opazujem sledi zajčkov, ki so ubirali mojo pot. Srnica skoči čez cesto pa je prehitra zame. Dokler gre cesta navzdol mi je vse v redu. Domnevam, da bom prišla na znano cesto nekje v Italiji. Pot navzdol mi ne dela težav, v hrib je bolj težko. Nogi bosta boleli kasneje.

Ni problem, sem že šla v Trbiž in s Trbiža peški. Krasno mahovje je po škarpah in trava se blešči ob cesti.

Dolina ne more biti več daleč, na levi vidim hišo in z dimnika se kadi. Grem vprašat za Fusine, pa se ne razumeva najbolje, domačin le maha navzdol. Kosmata bučka je bolj prijazna.

" Majda prav greš," mi je čisto vseeno kje pridem dol. Nekaj avtomobilov me prehiti. Korak je še kar lahkoten, kolenčnike imam in hoja ne škodi. Se mi pa smeji, ko skozi drevje zagledam hiše.

Še malo in sem na cesti, Fusine piše na tabli. Nekje med Trbižem in odcepom za Belopeška jezera sem prišla na cesto.

Lahko grem po kolesarski čez travnike do Rateč. Pa me strma ovinkasta cesta hitro obrne. Grem raje kar po cesti. Vrhovi se mračijo vendar mi lepšajo pot.

Pasji zbori imajo pevske vaje, ko grem mimo zavetišča.

Travniki se bleščijo v popoldanskem soncu in sence rišejo krasne motive. Še malo in sem v Sloveniji.

Od Jalna do meje se mi že malce vleče. Pomaham karabinjerju v hišici in še skozi vas in sem pri avtu. Še eno oznako opazim za Tromejo, morda še kdaj pride na vrsto. Od Jalna v Ratečah znam, z vrha Tromeje znam, še združiti moram obe poti z Marijo Snežno.

Po malem GPS sem prehodila 21.00 km in naredila 837/842 višince in spusta. Hodila pa sem z vsemi postanki vred 7.00 ur. Pri Kopi bi morala narediti kratek ovinek, gledam doma na posneto pot.

"Bravo Majda še zmoreš," čestitam sama sebi.. Že od lanske Julijane nisem toliko prehodila v enem dnevu. Lepo je bilo..

Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno. / Antoine de Saint/