Grančišče, razglednik nad Mojstrano

Grančišče, lep razglednik nad Mojstrano...

Nikoli ne išči razlogov za žalost, vedno išči malenkost za srečo! /P.P./

Jutro kot mnogo drugih. Nekam bo treba le odpraviti se moram.

Sneg je rahlo pobelil naravo in mraz je obdržal okraske na vejah. Na Grančišče grem, ni daleč in lepi razgledi so z vrha. Parkiram pri trgovini, ki je v nedeljah zaprta.

Počasi se odpravim po cesti. Listi so kot metuljčki na drevesu.

Mimo znaka za Dolino Vrata in Planinskega muzeja.

In desno navzgor po zasneženi poti.

Občudujem belo okrašeno grmičevje in kmalu sem pri odcepu desno. Pestra zasnežena stezica se vije malo navzgor pa navzdol.

Mimo belih čeveljcev, večne ljubezni in tihožitja med skalami.

Greben, kjer se levo nadaljuje proti Vrtaški planini. Desno pa se potka usmeri proti vrhu Grančišča. Kmalu sem na vrhu, 844 metrov visoko in spodaj je Mojstrana. Mežakla je vsa pisana, veliko praznine je v gozdu.

Mojstrana, hiše so nagnetene skupaj in Grančišče je kot stražar nad vasjo. Tudi Dovje se vidi.

Lep je pogled proti Pokljuškim goram in Rjavini z navezo.

Na drugi strani pa Cmir, Luknja, Stenar. Razgledi so čisti, vendar na slikah ni videti.

Še dva mladeniča prideta na vrh. Sta mislila na Jerebikovec pa ni prehoden. Tudi vrhovi v Karavnkah so lepo vidni, uživam..

"Le sonček manjka, se pritožujem naglas. Pa zagledam nad Mežaklo svetlobo, ki se počasi povečuje.

Sonce, vesela sem ga. Sence se že rišejo ob ograji. Še do Aljaževega stolpa stopim.

Še malo fotografiram, potem se odpravim nazaj. Hiške so čudovite in Dovje na drudi strani ceste. Tudi spomenik Jakoba Aljaža se vidi.

Adijo macesni, lepotci vi zlati, zlato se se je z vaših oblek obletelo, postaja rjavo in vse bolj bledo... / odlomek iz pesmi J. Medveščka/

Delala bom krožno. Sonček mi dela družbo tudi skozi veje, vesela sem ga..

Uhojena je le najbolj strma potka, ki poteka blizu roba skalovja.

Vmes so lepi razgledi.

Ustavljam se in občudujem. Vse je poprhano s snegom. Spokojna tišina je povsod in gozd se je pogreznil v spanje.

To krožno sva delali prvič še z mojo bučko. Sedaj pa le zvončka cingljata. Polagoma se spuščam po grebenski poti. Pri skalovju ni pravega prijema in lažji bi bil vzpon. Toda počasi se daleč pride.

Spodaj se že vidi travnik in pogled na skalovje.

Še ptičke grem pogledat, tudi sonce gre z mano.

Nadaljujem po ulicah in kmalu sem pri avtu. Na smučišču je že veselo, otroci se sankajo. Luštno potepanje, lepo je bilo.

Življenje je čas, ki prehitro mine..