Izlet v Pordenone, mesto v italijanski deželi ali regiji Furlanija- Julijska krajina.
Na potepanje se odpravim z našim DU Javornik Kor. Bela. Preko Trbiža nas vodi cesta. Pogled iz avtobusa, na Rjavino, Cmir, Grančišče in Mojstrano.
Prijeten voznik Siniša poskrbi za varno vožnjo. Vodič Vevč pa je namazan z vsemi žavbami. Spotoma nam razlaga zgodovino krajev, ki brzijo mimo. Vmes pa nas zabava s šalami, ki mu jih ne zmanjka. Prijetna pot, avtobus je udoben in veliko prostora med sedeži. Nekje na pol poti naredimo kratek postanek. Roladico dobimo, da se sladko držimo.
Potem se ustavimo šele v Pordenoni, ob cesti. Predsednik društva Marjan in njegova gospa Joži nam razdelita sendviče in pijačo.
Malicamo, kmalu nas vodič že vodi proti trgu.
Pozornost pa vzbuja mestna hiša in stare palače. Ustavimo se pred mestno hišo z zvonikom.
Tam se kasneje tudi dobimo.
Življenje je veliko slikarsko platno;
obarvaj ga z vsemi barvami,
ki jih premoreš. /Danny Kaye/.
Potem nam vodič pokaže korso, sprehajalno ulico Vittoria Emanuela II.
Vrnemo se in nadaljujemo čez most reke Noncello, Adam in Eva imenovan.
Včasih je reka zelo poplavljala in v kasnejšem času so naredili visoke nasipe. Sedaj jih uporabljajo za sprehajanje kosmatih bučk.
Bližamo se cerkvi, na kateri so tablice do kam so segala poplave.
Ob reki Noncello živijo tudi različne vrste ptic, race smo videli.
Do pol dveh imamo prosto. Večina se nas vrne do mestnega jedra. Mestno središče je v večjem delu rezervirano za pešce. Sestavljajo ga palače. V spodnjem delu jih povezujejo arkadni hodniki. Pod njim pa se vrstijo gostinski lokali in majhne trgovine. Ker se palače držijo tesno skupaj ne potrebujemo dežnikov, če bi padal dež. Nekaj utrinkov z ulice, ki je prava sprehajalna promenada.
Ker so stavbe približno enako visoke so se bogataši razlikovali po številu oken. S štirimi je bil zelo premožen. Več oken je bilo skupaj, bolj bogat je bil lastnik. Prijetna ulica, še kakšen avto se drenja med sprehajalci.
Počasi se obračamo in gremo nazaj proti Mestni hiši.
In počakamo vodiča.
Ob 14.00 se odpre sejmišče in do tja gremo peški.
Pred vhodom malo počakamo, da nam vodič razdeli vstopnice. Vrsta je že dolga, vendar gre vse hitro naprej.
Do pol petih imamo čas. Potem nas avtobus pobere na majhnem parkirišču čez cesto. In se začne. Skupinice, pari ali posamezniki se porazgubimo po sejemskih halah. Počasi si ogledujem rože.
Toliko rož v življenju še nisem videla. Vse od drobnega cvetja, grmovnic, lončnic, citrusov, orhidej, kaktusov in še in še.
Najlepše so mi vrtnice. Nežni cvetovi pisanih barv že na pogled izgledajo zelo krhke. Tudi največ fotografij naredim v tem koncu.
Vsaka hala ima kaj posebnega. Mimo suhih mesnih, sira, drobnih sladkarij,
Dišave za vse okuse..
In zopet narediva najdaljši postanek pri rožicah. Lahko bi jih gledala še in še, tako so lepe. Paša za oči in srce. Ob pol petih se zberemo in se odpeljemo po drugi strani do avtoceste. Dež začne padati. Naj pada, če hoče. Sedimo na toplem in se peljemo proti domu. Pri zadnjem postanku dobimo še krof in kmalu smo na Trbižu. Še malo in počasi se naša družba manjša.. Slike je prispevala tudi Simona.
Hvala Sinišu in Vevču za varno in prijetno vožnjo. Hvala Marjanu za lep izlet in hvala vsem za prijetno družbo. Lepo, lepo je bilo!
Ujeti trenutki
dajejo življenju smisel! Majda
Ni komentarjev:
Objavite komentar