Svete Višarje

Svete Višarje so prijetna gorska vasica.

 Ozke uličice, trgovine in cerkev, ki privablja številne turiste in pohodnike. Lažji pristop je s kabinsko žičnico, z doline. Ali pa romarska pot, ki je zelo strma in se le redko malo poravna.

Kadar zôra se čez gôre

Nam prijazno prismehljá,

Rajski svit rumêne zore

Z rádostjo mi duh navdá. 

Že štiri leta so minila, odkar sva se z Blanko podali na to strmo pot. Vmes sva se enkrat še peljali s kabinsko in potem na Kamnitega lovca. Čas beži in obljubila sem ji, da greva letos zopet.  Življenje prinese veselje in žalost in romanje se  pomika v kasnejši čas.  Pridruži se nama tudi Marjana.

Malo pred šesto že ubiramo korake, parkirišče je  prazno. Strmina takoj pokaže kakšna pot nas čaka. Hladno je in meglice se podijo nad Žabnico.

Čez doline se razgrinja,

Venča glave naših gor,

Mene pa sladkó spominja:

Tudi Slavi sije zor!

Kar nekaj časa že hodimo, da pridemo do prve postaje križevega pota. Potem se hitro vrstijo.

 Čakamo, da se nad nami pokaže žičnica. Kamenje se vali pod koraki. Ubogi romarji, če so lezli po kolenih. Še po nogah gre sila težko.

 Dihanje me baše se pozna, da že nekaj časa nisem šla na daljšo pot. Pa še tako strmo. Tudi bolj počasi se pride, če je volja in vztrajaš.  Žičnica, razveseli nas in potem je kmalu odcep na desno, skozi gmajno.

 Korak je lažji. Potka se večkrat  približa Višarski planini in vrhovi Beraškega križa so čisto blizu.

 Sonce nas počasi ogreje. Krnica V Klobuku in Kamniti lovec sta že dolgo na ogled. Po zgornji cesti gremo..  

Vroče postaja pa že iščemo senco, čudni smo. Krasni razgledi; Viševa pa Montaževa skupina, Veliki Nabojs, Krniška glavica z zeleno čepico, Poldašnja špica, Ojstrnik. Zadaj se vidi tudi vrh Dunje.

Smučišče Florjanka,

 Drugega mi ni znano. Vedno se spomnim na Igorja, ko gledam Viš. Življenje ima svoja pota. Nekaj se dogaja, polno je gradbenih pripomočkov.  V strmino se zaženemo in kmalu smo pri Beračnem Kuglu. Turistov ni veliko, pohodnikov še manj.

S pasom zlatim dom ovíja,

Tèmni mu jasní obràz,

Zlati up mi v dušo vlija,

Da nam lepši vstane čàs.

Na daljnogledu poiščem Kamnitega lovca, da  še Blanka vidi križ.

 Spustimo se navzdol in pri cerkvi Višarske Matere Božje pomalicamo. 

  Klopca je prijetno topla in kmalu nam je prevroče. Ne razumem te ure. Pogledamo še v  cerkev. Maša je in na hitro naredim  fotko, za spomin. 

 Spominjam se  mojih dragih, ki jih več ni. Pogrešam te Natalija, boli.

 Še zvončka sta danes tiho. Kmalu odidemo iz cerkve in se spustimo na drugo stran.

.

 Pa tudi tu nekaj delajo in slika  z vrha ni dobra. Tudi nižje je lepo.

 Škarpa ob stopnicah je vsa okrašena s cvetjem. 

Ljudje se drenjajo pri spominkih. Vračamo se po isti poti.

 

Višarska planina,

Beraški križ,

ribji princ.

Nazaj grede ubiramo bližnjice, pa na cesto in zopet malo po gmajni.

 Noge so že majave, kolena bolijo in logarčki pod koraki so nevarni. Je pa strmo, ko gledaš navzdol in strmo, ko pogledaš nazaj.

 Avtomobili, parkirišče je polno in le trije s slovenko registracijo.

 Po GPS smo prehodile 12.00 km in naredile okoli 970 m višincev.

Lepo je bilo, hvala  družba.

Zôra! mlado tvôje lice

Nam ne skrij se nikedar, -

Ali pač! A čez goríce

Nam pripêlji dneva žar!

/Simon Gregorčič - Dneva nam pripelji žar/