sreda, 02. maj 2018

Sončki cvetijo

Zlati sončki, na prvega maja dan.


 Delavski praznik je, ki si ga  vsak polepša po svoje. Moje misli so pri zlatih sončkih. Med avriklji, ki cvetijo na pečinah pri Potoški planini.


 Malo me skrbi  pristop. Že lani sva težko prišli do njih, z mojo Iro. To pot grem sama, kosmata bučka ne zmore poti. Peljem proti Valvasorju. Me premetava, da kar poskakujeva z avtom. V zadnjem delu je cesta vsa razbrazdana, zima je naredila svoje. Veliko avtomobilov že stoji, ljudje se odpravljajo proti Stolu. Moja pot pa vodi po zgornji cesti, mimo bivše kasarne.


 Že dolgo nisem šla po tej poti. Jutro se komaj začenja, sončka ne bo kaj dosti.
 GBP je že dobro ozelenel.


  Moji rumeni sončki pa so ali jih ni. Nekdo je izgubil majico, nov smerokaz.


Na Potoški planini malo postojim.




 Lahko bi nabrala regrat, ne ljubi se mi. Razgledi so ni pa jasnine, ki naredi sliko lepo.


 Voda teče in kalužnice cvetijo.


 Po cesti se spustim, proti hribčkom pogledam.




Pa sem pri  modrih pikah.


 Danes grem po tej poti. Lovim pike po gmajni,  na rob gozda.moram.  Tam spodaj so strme pečine. Sončki, že vidim avriklje skozi veje.



 Hodim po robu in iščem moj pristop. Stezica se ne vidi, vsa je prekrita z debelo plastjo listja. Previdno stopam čez, pri drevesu je malo bolje. Ko zagledam cvetoče avriklje, imam usta do ušes.








 Sončki, moji zlati sončki.















 Lani jih je bilo več, se mi zdi. Premalo je bilo dežja. So pa komaj razcveteni, le malo temnih cvetov opazim. Še čez melišče in navzgor pod skalovje. 
Skale so zelo krušljive.





 Uživam, fotografiram, le svetloba ni ravno najboljša. Bo kar bo. Višje na skalah se bohotijo posamezni cvetovi, veliki in lepi.





  Pa ne upam do njih, spodaj je bolj varno.



Nagledam se lepega cvetja in se odpravim po znani, strmi poti  navzgor. Ne gre, pesek in listje pa nobenega oprijema. Korak naprej in zdrsim nazaj. Ne bo šlo. Po vrvi bi se lahko spustila dol in imela oprijem tudi za nazaj, mi kapne. Spustim se nazaj do melišča, lahko grem nazaj po poti pristopa. Vabljive so modre pike, le kam me bodo pripeljale.


 Hodim  po oznakah kar nekaj časa. Pot je bolj lovska, je pa je spet ni. Preveč se bliža Valvasorju, predaleč bo za Ajdno. Dve podrti skalnati špici sta nad menoj.


  Potegnem se med njima  navzgor in nadaljujem ob robu gozda. Kar nekaj časa hodim, da opazim stavbo na desni. Spodaj ogledujem Ajdno, do tja moram priti.


Spustim se po gozdu navzdol. Nekje bom že prišla na cesto.  Pred velikim ovinkom že ubiram korake proti Ajdni. Na cesti so manjši podori, kamenje je umaknjeno na rob cestišča.



  Po skalah grem, Ire ni in tudi sestopim lahko po isti poti.


Ženiklovec in avrikelj lepšata skalovje.



 Na Ajdni je črni bor glavni.


 Razgledi so, vendar tudi tu ni prave svetlobe. Zgornjesavska dolina, Karavanke, Julijske Alpe, vasice, Sava, ki se vijuga me njimi, vse je na ogled. Še Blejsko jezero se vidi.




Še domov pogledam.

Pa HE Moste pod cesto.


Nato stopim še do cerkvice,


                               potem pa  nazaj  na zajle. Le nekaj minut in sem spodaj.


 Na drugi strani ceste so oznake za Valvasor.


 Pred menoj hodi skupina s Kor. Bele. Pri  kasarni pride ven potka modrih pik, izvem od domačina.  Preči večje melišče, kjer stezico  čez zimo sneg zabriše in ni opazna. 
Dobro je, da sem  se povzpela na rob gozda. Malo je verjetno, da bi nadaljevala čez melišče. Ker nebi vedela ali je  pot prava, bi se  obrnila.  Malo klepetava, marsikaj zanimivega izvem. Tudi rastišča murk so mu znana. Pozna vse  lovske potke v okolici. Ustavi se pri na glavo obrnjeni ženski. Ugotavlja, da se v desetletjih  ni dosti  zredila, le noge so daljše.


  Pri domu se sliši muzika. Prvi maj je in čakajo obiskovalce. Eni se že crkljajo.



 Še malo premetavanja  po cesti in sem v Završnici. Tam je polno avtomobilov, 
še sreča, da se peljem že domov. 
Po GPS sem  prehodila 8.00 km, hodila 4.00 ure in naredila okoli  420 metrov višincev.


  Letos mi je še uspelo občudovati zlate sončke. 
 Naslednjo pomlad, pa dvomim.


 Lepo mi je.

Drevo mora v globino, 
da lahko zraste v nebo...
 /Rudi Kerševan/

5 komentarjev:

  1. krasno, enkratno, le škoda, da ne morem posnemati zaradi starosti in bolezni v nogah. uživajte, komur je le omogočeno. ura zamujena, ne vrne se nobena.planinski svet občudujem le iz doline in iz ekrana PC-ja

    OdgovoriIzbriši
  2. krasno, enkratno, le škoda, da ne morem posnemati zaradi starosti in bolezni v nogah. uživajte, komur je le omogočeno. ura zamujena, ne vrne se nobena.planinski svet občudujem le iz doline in iz ekrana PC-ja

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Miro, tudi za tiste, ki jim korak ne zmore več takih obiskov ali vzponov na hribčke fotografiram in objavljam na blogu. Naj vam bo lepo in uživajte ob gledanju, srečno.

      Izbriši