ponedeljek, 28. avgust 2017

Špik - najlepši vrh martuljških gora..

Špik in njegova skladna piramida, ki  navdušuje poglede 
 na Martuljške gore.
 Že sam pogled na to veličastno goro  da slutiti, da dovoli  plezanje v severni steni le najbolj izkušenim plezalcem.
 Ni čudno, da je bil  Špik najljubša gora Pavle Jesih. Po dolgih letih se ji je uresničila zadnja želja. Njen pepel je poletel  čez prepadne pečine prvaka martuljških gora. 
 Za nas običajne gornike sta k sreči speljani  dve pohlevnejši, označeni poti čez južna pobočja.  Po daljši, od mostu  čez reko Vel. Pišnice in mimo koče v Krnici  naredimo 1622m višincev. Od tretjega ovinka vršiške ceste pa 1472m višincev. Dolgi in naporni sta obe. Lahko pa se povzpnemo skozi Kačji graben in čez melišče, ki tudi ni lahka pot, je pa krajša.
Špik, moja že dalj časa tiha želja, da  še enkrat zlezem na to špico.  Da probam in se soočim z  lepoto, ki jo nudi  ta krasna gora.  Rečeno storjeno, z Marjano in Milanom se  odločimo za skupinski naval na ta  priljubljen gorniški raj.
Začnemo pri mostu V. Pišnice. Čeprav je padla ideja, da je  boljše izhodišče tretji ovinek vršiške ceste. Potem bo treba  nazaj v breg, imam pomisleke. Ni mi  kapnilo, da se 150m višincev pripelješ po riti. Je kar je, stopamo v trdi temi po cesti proti koči v Krnici. Nad nami zvezdnato nebo, ob poti šumi voda  Pišnice. Gledamo kje se začne pot skozi Kačji graben, pa seveda v temi ne vidimo smerokaza.  Slabo uro hoda je odcepa, kjer se priključi pot iz vršiške ceste. 
 Koča je osamljena pod spečimi vršaci.
 Tiho nadaljujemo levo po smerokazu, naši gori naproti.



  Hodimo po grapi in  skozi rušje.




 Ob strani se že kažejo  strme stene Škrlatice, za nami pa Prisojnik. 
Vedno bolj izrazito podobo dobiva Razor.


 Krasen je pogled v Krnico.










 Iz začetne trikotne špice se kmalu razpotegne v širino in postane še lepši.
Zvoniki  med Prisojnikom in Zadnjim Prisojnikom so lepo vidni.


 Pot je obdana z rušjem, višje smo lepši so razgledi. Gore, čisto drugačne so iz te strani. Še najbolj poznane so Milanu. Prehitevajo nas mladci, kar nekaj jih je.



 Še zastavo imajo, lepo.

 Strmina malo popusti, svet postane bolj prijazen. Čez travnate vesine posije sonce, ki nežno osvetli pobočje po katerem se vzpenjamo.
 Sončki žarki so vedno večji in svetloba se hitro dvigne. 






 Varovala in travnat vrh Lipnice,  ki se spogleduje s sosednjim Špikom. 




 Tudi iz te strani je gora veličastna.
 Stojim na Lipnici - 2417 metrov visokem vrhu in občudujem skalnati svet okoli mene. 

 Frdamane police so čisto blizu.
 Gledam greben, ki me loči od zadnjega vzpona proti vrhu.
 Marjana in Milan se že spuščata proti njemu. 




  Spustim se v sedelce in  pod grebenom nadaljujem proti zadnjemu delu.  Mladci se že vračajo. Še malo, še zadnji del poplezavanja po strmih skalah, iskanja prehodov po oznakah in vrh.





 Veselje me preplavlja,  smeji se mi. Uspelo nam je, na vrhu Špika smo, 2472 metrov visoki čudoviti gori. Hitro prosim mladenko, da naredi fotke, še v opremi kot se za tako goro spodobi.
  Potem pa razgledovanje na vse strani. Daleč sežejo pogledi: od Vrtaškega Slemena, preko Škrlatice, Prisojnika, Jalovca, Mojstrovk, Mangarta, Ponc do planin in vrhov v Karavankah in hišk v dolinah globoko pod nami.








  Doma potem sedim pred zemljevidom, gledam vrhove na slikah in vzdihujem. Prekrasni so razgledi, božansko lepo.  Nekaj časa je  Špik samo naš. Potem pa pridiha mladi mož,
 10 letni Marsel v spremstvu Mateja.
 Čestitam mlademu junaku, ki se je pogumno vzpel na to mogočno goro. 
Pripravimo se za sestop.


Še se vzpenjajo, vrh ne bo sameval. Odcepimo se proti melišču. Dolga in naporna je ta pot skozi Kačji graben. Držim za palice, da me bolijo roke. Trije mladi se vzpenjajo po melišču.


Če je dovolj podlage korak lepo drsi, drugače pa ni prav prijeten sestop.  Gledam navzdol do kam seže to drsenje.



 Oddahnem si ko se prične gozdna pot. 


  Zelo je strmo, veliko je skob  in drugih pomagal.

 Vroče je in dolina je še daleč.  Še malo čez melišče in zadnji gozdnati del.

Cesta in  šumenje vode, kako prijetno dene. Ljudje se sprehajajo in zadnji koraki proti mostu Pišnice so dokaj hitri.



Po GPS smo prehodili 16.5o km, hodili s postanki vred 10.40 ure in naredili 1622 višincev.  
Krasen dan, krasna tura, če še kdaj na to goro izberem v obe smeri Kočo v Krnici.
Hvala družba, lepo je bilo!
Sreča ni v izpolnitvi cilja,
ampak v sledenju sanjam !
/ R. Messner/

1 komentar:

  1. Čestitke vsem trem za ta naporen, a lep krog ... Lepo vas je videti, fotografije pa itak čudovite. Srečno še naprej in lep pozdrav.

    OdgovoriIzbriši